Če država ni sposobna zagotoviti dividendnosti kapitala na ravni portfeljskih naložb, si ne more privoščiti imeti strateških naložb.
Agencija za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN) je v javno objavljeni strategiji na stanje konec leta 2010 naštela za 10,2 milijarde vrednosti lastniških deležev v lasti države. Z omenjenimi udeležbami je država kontrolirala dobrih 15 milijard kapitala v različnih gospodarskih družbah, kar pomeni dobrih štirideset odstotkov bruto domačega proizvoda v tekočih cenah. Po podatkih AJPES so imele gospodarske družbe konec leta 2010 37,9 milijard kapitala, kar pomeni, da so družbe, ki jih kontrolira država, pomenile slabih 40 odstotkov celotnega lastniškega kapitala v državi.
Če bi zunanji opazovalec dobri dve desetletji skozi tranzicijo gledal na številke, bi opisal slovenski model kapitalizma kot nacionalistični kapitalizem, saj bi kmalu ugotovil, da je večina primerov privatizacije po odpravi družbene lastnine vodila v primere, ko so deleže pridobili slovenski rezidenti v najširši definiciji. V takšnem modelu kapitalizma je logično, da se večina številk v dokumentih AUKN nanaša na knjigovodsko vrednost kapitala. Ta je svetu javne uprave bližje, saj se jo da poknjižiti in revidirati vsako leto. Zato ne preseneča, da se med številskimi cilji upravljanja naložb države pojavlja tudi stopnja dividendnosti kapitala, ki kaže kakšno donosnost ustvarja lastnik deleža v družbi iz naslova dividend, torej udeležbe v dobičku, če bi za delež odštel ravno knjigovodsko vrednost.
Omenjena donosnost je naravnost katastrofalna. Če vzamemo realizirane številke širše države glede na stanje kapitala na začetku leta, je ta le 0,62 odstotka, če pa vzamemo enako osnovo iz ocene AUKN za leto 2012 pa 0,82 odstotka. Tudi če vzamemo ocene AUKN, da bo do leta 2015 raven dividende zrasla na 138,4 milijona evrov, bi omenjena donosnost znašala le 1,36 odstotka. Tekoča dividendnost kapitala države, katere mejni dolgoročni stroški novega financiranja konvergirajo proti meji petih odstotkov, danes v povprečju ne dosega niti petino omenjene ravni. Glede na predvidene dividende AUKN do leta 2015 utegne državi, ker se ne vede kot lastnik in naredi red v družbah, zgolj z naslova razlike med dividendnostjo kapitala in dolgoročnih stroškov financiranja nastati okrog 1,6 milijarde oportunitetne izgube, oziroma v povprečju dobrih štiristo milijonov na leto.
Če bi bilo bodočim odločevalcem mar, da se to konča, bi morali postaviti cilj, da mora država na srednji rok ustvarjati v povprečju vsaj petodstotno dividendnost kapitala, oziroma le to na ravni dolgoročnih mejnih stroškov financiranja države. To bi v praksi zgledalo tako, da bi morala podjetja v državni lasti v agregatu ustvarjati vsaj 10-odstotno donosnost na lastniški kapital in izplačevati vsaj polovico dobička tekočega leta. V tem primeru se z dividendami pokrije vse obresti za financiranje javnega dolga, če pa država ni pripravljena sprejeti omenjeni cilj, je bolje privatizirati večino družb in denar vložiti v portfelj naložb, ki bo podjetjem prinašal omenjeni ciljni tekočo donosnost na srednji in dolgi rok. Če država ni sposobna zagotoviti dividendnosti kapitala na ravni portfeljskih naložb, si ne more privoščiti imeti strateških naložb.
S trenutnim stanjem se zgolj podpira slabo delo uprav določenih podjetij, moč sinidkatov, ker nimajo močnega sogovornika, ki bi razmišljal kot lastnik in dela škodo vsem državljanom, katerim je država pri odpravi družbene lastnine razdelila delnice, ker lahko delnice prodajo po sramotno nizki ceni na trgu, v katerega verjame vse manj vlagateljev.
