Z zadnjim porastom ameriške valute so pod dodaten pritisk prišli tudi nekateri drugi naložbeni razredi, vključno z nafto in zlatom.
Trenutno različno delovanje najpomembnejših svetovnih centralnih bank je zgodovinsko gledano izredno. Če v Evropi in na Japonskem spremljamo vedno nove poskuse premikanja meje razpoložljivih manevrov, ki se jih centralni banki poslužujeta v imenu spodbujanja gospodarstva, smo bili v ZDA prejšnji teden priča formalnemu koncu tretjega programa kvantitativnega popuščanja, imenovanega QE3.
Ob popolnoma različnih pričakovanih trajektorijah monetarne politike posameznih centralnih bank nas gibanje njihovih valutnih parov ne preseneča. Krepitev ameriškega dolarja je bila zaradi makroekonomskih razlogov sicer pričakovana že precej pred letošnjim majem, ko se je razmerje med njim in evrom dokončno obrnilo. Z zadnjim porastom ameriške valute so pod dodaten pritisk prišli tudi nekateri drugi naložbeni razredi, vključno z nafto in zlatom.
Sodček zahodnoteksaške nafte WTI tako beleži padce že od sredine junija, ko je bila cena celo 108 ameriških dolarjev na sodček. Trenutna cena znaša nekaj manj kot 80 ameriških dolarjev, kar je približno tretjino manj. Poleg apreciacije dolarja, ki zgodovinsko negativno vpliva na tečaj nafte, je še močnejši vpliv v zadnjih mesecih morda pripisati naftnim vojnam, pri čemer pa nimamo v mislih bitk v Siriji, Iraku, Libiji ali težav v Venezueli ali Rusiji in drugih državah izvoznicah, pač pa povečano proizvodnjo ZDA, ki bistveno vpliva na ravnovesje na trgu.
Podobno usodo deli tudi zlato, ki je v še daljšem medvedovem trendu. Njegovi padci segajo že v leto 2011, ko se je cena začela zniževati z rekordne ravni nad 1900 ameriškimi dolarji. Potem ko se je tečaj hitro spustil do 1300, smo preteklo leto lahko opazovali gibanje v intervalu med 1200 in 1400 dolarji. Spodnja meja je bila vendarle prebita konec prejšnjega meseca, ko se je tečaj evro - ameriški dolar približal 1,25.
Gibanje valutnega para evro in ameriški dolar
