Taleb v svoji knjigi trdi, da smo ljudje zelo slabi napovedovalci česar koli, vendar pa zelo dobro razlagamo pretekle dogodke. Črnega laboda opredeli kot »dogodek, ki je (za opazovalca) presenečenje in ima velik vpliv. Po dogodku si tega razložimo za nazaj«.
Talebova knjiga zagotovo ponuja vpogled v vlogo naključnosti (in človekovo nerazumevanje te) v življenju in še posebej na finančnih trgih. Knjiga ustreza tudi svetovnemu duhu časa, saj je gospodarska kriza, ki so jo le redki pričakovali, postavila na realna tla bančnike, regulatorje in oblikovalce monetarne politike, ki so bili še pred nekaj leti tako zelo samozavestni.
Talebove ideje so v nekaterih krogih sprejeli, teorijo črnega laboda pa so mnogi uporabili na finančnih trgih in z njo podprli trditev, da je bila trenutna kriza popolnoma nepredvidljiva. S to miselnostjo se nikakor ne strinjamo. Naj bomo popolnoma jasni, številne elemente trenutne krize lahko označimo kot črne labode. Hitrost, s katero se je zrušenje ameriškega nepremičninskega trga spreobrnilo v bančno krizo in svetovno recesijo, stečaj družbe Lehman Brothers, obseg in dolgotrajnost posledične gospodarske škode lahko zagotovo označimo kot črne labode. Medtem, ko so bili nekateri elementi krize zagotovo črni labodi, so bili drugi elementi boom-bust ciklov, povezani s krizo, neverjetno predvidljivi. Ni naključje, da so naložbeni mehurčki povezani s preveliko rastjo posojil. To je lahko posledica ne dovolj strogega nadzora in regulacije finančnega sistema ali celo ohlapne monetarne politike centralne banke oziroma, kot se je zgodilo pri tokratni krizi, za kombinacijo obeh.
Kar zadeva ne dovolj strog nadzor, so banke leta 1984 po letih čedalje večje deregulacije Reaganove administracije dobile dovoljenje, da so hipotekarna posojila združile v pakete in jih začele prodajati vlagateljem. Zdaj lahko ugotovimo, da je bila to katastrofalna odločitev, saj banke niso več občutile posledic, če posojilojemalci posojil niso odplačevali, kar je postavilo temelje toksičnemu trgu zamenjav posojilnih tveganj (CDS), zaradi katerega je grozilo celo sesutje svetovnega finančnega sistema.
Kar pa zadeva ohlapno monetarno politiko, je treba omeniti, da ko je Reagan leta 1987 za predsednika ameriške centralne banke imenoval Greenspana, je iskal nekoga, ki se bo zavzemal za deregulacijo finančnih trgov. Paul Volcker, prejšnji predsednik ameriške centralne banke, je odlično omejil inflacijo – od obdobja 1979 do 1987 je inflacija padla z 11,3 odstotka na 3,6. Običajno bi tak dosežek pomenil ponovno imenovanje Volckerja. Vendar pa je Volcker razumel pomembnost pravil in predpisov, medtem ko je Reagan iskal nekoga, ki jih bo odpravil. Greenspan je bil za predsednika, ki je vodil politiko nevmešavanja, očitna izbira. Mehurček dot-com je bil po vsej verjetnosti največji mehurček v zgodovini borz – desetletja kopičenja poceni kapitala, moralnega tveganja in črednega nagona. Agresivno zniževanje obrestnih mer ameriške centralne banke, ki je sledilo po tem, ko je mehurček počil, je povzročilo tako imenovano Greenspanovo varovalo, saj je z zniževanjem obrestnih mer pomagal okrevanju trga, kadar koli je ta zašel v težave. Nekateri člani Federalnega komiteja za operacije na odprtem trgu (FOMC) so se želeli temu upreti in trgu dati vedeti, da ne bo varovala v primer težav. To je povzročilo odnos med bančniki, ki je temeljil na ugibanju: »grb: zmagam jaz, cifra: zgubiš ti«, saj so verjeli, da jih bo ameriška centralna banka vedno rešila.
Winston Churchill je nekoč o demokraciji dejal, da »je najslabša oblika vladanja, razen tistih, ki smo jih že preizkusili«. Menimo, da lahko glede trgov trdimo enako, saj imajo številne pomanjkljivosti, ena od teh je, da so nagnjeni k mehurčkom, vendar pa še nihče ni predlagal česa boljšega: trgi bodo ostali. Kljub temu pa je treba močno izboljšati kakovost in obseg regulacije trgov. Čeprav so številni elementi te krize zelo podobni črnemu labodu, so leta nezadostne regulacije in premile monetarne politike povzročila predvidljive slabe učinke. Vsi, ki sodelujejo na finančnih trgih, morajo razumeti koncept črnega laboda, vendar pa moramo biti ob tem pozorni in ne smemo trditi, da je bilo krizo popolnoma nemogoče predvideti. Ne nazadnje, krize nikakor ne gre zapraviti s trditvijo, da je bilo trenutno recesijo popolnoma nemogoče predvideti, saj bi se tako izognili samoopazovanju, ki je potrebno za močnejši finančni sistem.
