Minuli petek, trinajstega januarja, je bonitetna agencija Standard & Poor's zrezala bonitetne ocene seriji držav evrskega območja, med drugim tudi Sloveniji. Oceno je znižala za eno stopnjo na oceno A+ in ohranila negativni pogled ter dodala, da je vsaj tretjinska možnost, da se ocena v naslednjih dveh letih še zmanjša, če ne izvedemo reform.
Mogoče v nasprotju s splošnim vtisom, da utegne biti odločitev tesno povezana z dogajanjem v slovenskem državnem zboru minulo sredo, je kot glavni razlog za odločitev izpostavljen vpliv poglabljanja političnih, finančnih in monetarnih težav v evropski gospodarski in monetarni uniji, v katero je Slovenija tesno integrirana. Torej tokrat je šlo predvsem za strel čez premec celotnega ladjevja evrske flote, pri čemer sta najvišjo oceno AAA izgubili Francija in Avstrija.
S&P težave Slovenije pravzaprav zavila v celofan
V Sloveniji smo specialisti, da takoj pokažemo s prstom na škodljivost bonitetnih agencij. Par veleumov, in predvsem sindikatov, zna ljudstvo razsvetliti, da so te podaljšana roka ameriških imperialističnih načrtov, redki pa pravzaprav sploh berejo, katera tveganja so agencije izpostavile v sporočilu, ki spremlja odločitev. Če bi se v Sloveniji po čudežu našel z ideolološkimi kozlarijami neobremenjen in z dobrimi nameni voden voditelj ter celo prebral tekst bi videl, da poleg že omenjenega splošnega razloga, agencija izpostavlja: ob pomanjkanju odziva politike se bo še povečalo nezaupanje med prebivalstvom in vlagatelji, kar bo vodilo v rast varčevanja in omejevalo rast, da so za našo odprto gospodarstvo dejavnik tveganja slabi obeti za gospodarsko rast v največjih trgovinskih partnericah in da utegnejo stroški svežega zadolževanja v tujini ostati visoki kar lep čas, saj jih samo že dodatno podpira visoka zadolženost slovenskih podjetij, kar še dodatno negativno vpliva na dobičkonosnost bank. Vse to že vsi vemo in agencija je te težave še dokaj lepo zavila v celofan, saj so pravzaprav še večje, zlasti ko govorimo o podjetju in stanju bank. Zato v politiki glede gospodarstva ni več časa za sprenevedanje in laži, ker so poligrafi trga že pregoreli.
Naslednja serija rezov naše bonitete lahko tudi zadnja
Čas je za serum resnice, da vsi državljani najprej izvedo, kako resno je in koliko denarja je potrebno za reševanje zavoženega slovenskega sistema državnega kapitalizma. Nato si zaslužijo ambiciozen načrt - ne pa gradualistično sprenevedanje, ki bo omogočal čimprejšnjo izvedbo ukrepov. Ko bo ta potrjen, pa mora biti vzporedno sprejeta tudi zaveza, da se bo država v določenem razumnem okviru umaknila iz lastništva večine podjetij, da se vse skupaj ne bo ponovilo. Ta načrt, poleg številnih reform, potrebujemo še toliko bolj, ker bodo večino reševalnega paketa financirali tuji vlagatelji, ki bodo kupovali naše obveznice. Ti nas namreč že zadnja tri leta držijo nad vodo kar se tiče financiranja proračuna. Če se poigramo s podatki Banke Slovenije o zunanjem dolgu sektorja države, vidimo, da je njegov delež v celotnem dolgu sektorja država že lani po naših ocenah presegel mejo 60 odstotkov in da se bliskovito povečuje. Še bolj šokantno je, da okroglih 80 odstotkov vseh virov dodatnega zadolževanja države od konca leta 2008 do konca leta 2011 izvira zunaj Slovenije. To naj imajo v glavi vsi, ki bodo naslednjič rekli ne reformi, ne odpiranju gospodarstva tujim naložbam in ne logiki dobrega gospodarja. Dovolim si biti zaskrbljen, da je naslednja serija rezov naše bonitete lahko tudi zadnja, pa čeprav bi mnogi radi videli, da se o tako črnih stvareh sploh nikoli ne govori.
