Vlagatelji bodo imeli v obeh primerih zadosti priložnosti donosno sodelovati pri rasti Kitajske. Osebno si zaradi vzdržnosti in trajnosti rasti želim, da bi Kitajska implementirala t.i. kantonski model.
V zadnjem času je bilo na Kitajskem še posebej zanimivo. Objave gospodarskih podatkov, ki nakazujejo na upočasnitev gospodarske rasti, kongres komunistične partije, dogajanje okoli Bo Xilaija, ki v ozadju nakazuje na boj med t.i. čongčinškim in guangdonškim modelom gospodarske rasti je zgolj nekaj izbranih novic zadnjih tednov. Torej ni presenečenje, da je kitajski lokalni trg (indeks CSI300) v letošnjem letu v evrih zabeležil zgolj 1,5 odstotno rast, širši azijski indeks pa je porasel več kot 9 %.
Kitajska naj bi v kratkem prenehala z restriktivnimi ukrepi
Ocena indeksa kitajske proizvodne aktivnosti (PMI) je v marcu znašala zgolj 48,1, kar pomeni krčenje proizvodnje in predstavlja najnižjo vrednost indeksa v zadnjih štirih mesecih. Glavni ekonomist HSBC, ki izračunava indeks, krčenje pojasnjuje s šibkim domačim povpraševanjem. Novo zaposlovanje podjetij je bilo najšibkejše po marcu 2009, kar nakazuje, da se gospodarska aktivnost ohlaja. Šibko zunanje povpraševanje in upad domačega povpraševanja sta razloga, da čedalje večje število analitikov pričakuje, da bo Kitajska v kratkem prenehala z restriktivnimi ukrepi in sprostila omejitve nepremičninskega trga.
To stališče podpirajo tudi nižji inflacijski pritiski, še nekaj prihodnjih mesecev pa lahko pričakujemo benigno inflacijsko okolje. Pogled na borze nam razkrije, da predvsem tuji vlagatelji in ne domačini pričakujejo bolj ekspanzivno politiko kitajskih oblasti. Indeks Hang Seng, ki odraža predvsem sentiment tujih vlagateljev, je namreč v letošnjem letu porasel skoraj 9 %, lokalni indeks, ki pa odraža predvsem odzive vlagateljev na delovanje oblasti, pa je zgolj rahlo pozitiven.
Bitka med čongčinškim in guangdonškim modelom
Določen del pojasnila, zakaj so kitajski vlagatelji manj optimistični, tiči v nedavnem političnem dogajanju in bitki dveh frakcij znotraj kitajske partije. Bo Xilai, partijski šef Chongqinga je bil zaradi izvrstnega ugleda in statusa “princa” (ang. princeling – potomec vplivnega in cenjenega “očeta” moderne Kitajske) eden glavnih favoritov za sedež na vrhu kitajske politične piramide. A se je v nekaj tednih vse spremenilo, saj je njegova politična kariera zaradi škandala s šefom policije verjetno doživela bridek konec. Njegov način delovanja je poznan kot čongčinški model. Cilj tega modela je nadaljevati z načinom delovanja kot do sedaj – zagotavljati gospodarsko rast z investicijami v trajna sredstva, ki se jih financira na breme nižjega in srednjega razreda prebivalstva.
Najbolj očitno je to pri obrestnih merah, saj so depozitne obrestne mere realno negativne, krediti državnim podjetjem pa so glede na tveganost in donosnost projektov, ki so jih v zadnjih letih izvajala ta podjetja, prepoceni. Na drugi strani pa imamo tako imenovan kantonski model (Guangdong), ki ga uteleša partijski sekretar Wang Yang. Cilj tega modela je Kitajsko pomakniti naprej po vrednostni verigi, izboljšati delovanje pravne države in v večji meri dopuščati tuje investicije.
Zaključim lahko, da bodo imeli vlagatelji v obeh primerih (nadaljevanje po začrtani smeri ali pa bolj aktivno odpiranje Kitajske navzven) zadosti priložnosti donosno sodelovati pri rasti Kitajske. Osebno si zaradi vzdržnosti in trajnosti rasti želim, da bi Kitajska implementirala t.i. kantonski model.
