Nekdanji igralec baseballa pri New York Yankees, Yogi Berra, je enkrat dejal: »Z napovedmi so težave, posebej, če gre za napovedovanje prihodnosti.« Najbrž primeren odgovor tudi za ocenjevanje borznih dogajanj v prihodnjem letu.
V 2011 so banke, kot eden ključnih igralcev na finančnih trgih, reševale predvsem lastno poslovanje. Zato je bilo iztekajoče leto za investitorje slabše, kot jih je večina pričakovala. Ne za vse. Neciklične delnice iz indeksa S & P 500, ki sem jih lani favoriziral, so v povprečju zrasle dobrih 10 odstotkov, medtem ko je omenjeni borzni indeks ostal na enakem nivoju kot konec lanskega leta, pri 1260-tih točkah.
Namesto napovedovanja se je zdaj bolje lotiti diagnosticiranja. Dejstvo je, da se bodo drugo leto številne evropske države ubadale s problemom servisiranja dolgov. Bodisi, da jim bodo zapadli stari krediti, ki jih bo treba odplačati lastnikom obveznic, bodisi za financiranje tekočih proračunskih primanjkljajev.
Servisiranje dolgov - nove priložnosti za banke
Na tem polju se kažejo priložnosti za banke, ki lahko s preprostimi naložbenimi operacijami zanesljivo zaslužijo. Zakaj gre? Žeja po denarju med zadolženimi evrskimi državami, dela njihovim finančnim ministrom sive lasi. Ve se, da dolgoročne obveznice ne gredo dobro v promet, če pa že, pa kupci hočejo višje obresti. Za Italijane in Špance je to okoli 7 odstotkov, prav toliko v primeru Slovenije. To je veliko, obenem pa nevarno, saj se ob prodaji dolgoročnih papirjev trgi v glavnem ukvarjajo z negativnimi informacijami o državi, kar njeno finančno sliko med investitorji potem še poslabšuje.
Izhod v sili so kratkoročni papirji z zapadlostjo od treh do šestih mesecev. Tu so obrestne mere nižje, obveznice pa je tudi neprimerno lažje prodati. Še več, obrestne mere za papirje s krajšim rokom dospetja so v zadnjih mesecih drastično padle.
To se ni zgodilo po naključju. Evropska centralna banka je nedavno evropskim bankam ponudila posojila z zapadlostjo treh let (imenovana Long-Term Refinancing Operations, LTRO), s čimer naj bi pomagala bankam zagotavljati likvidnost za tekoče poslovanje. Za to ECB zahteva materialne garancije, med katere spadajo (glej ga zlomka) tudi kratkoročni papirji posameznih evrskih držav. Ole!, so rekli Španci in takoj izdali za več kot 5 milijard kratkoročnih obveznic z 1,73-odstotno letno obrestno mero. Ole!, so zavpile tudi banke, ki so se takoj lotile preprostih investicijskih operacij. Iz naslova LTRO si lahko od sedaj izposodijo denar po eno odstotni obrestni meri, ki ga porabijo za nakup kratkoročnih obveznic s skoraj dvoodstotnimi obrestmi.
Kratkoročen bankrot Španije zgolj teoretičen
Kaj pa tveganje? Bankrot Španije v naslednjih treh mesecih bi bil možen zgolj teoretično. Poleg tega, pa kratkoročne državne menice (naj bodo španske, italijanske ali katere druge države EU), ECB v praksi vzame kot zastavno sredstvo. Težko si je predstavljati, da tak papir ne bi bil zadosti varen, če ga ima za varnega institucija, ki tiska denar.
Seveda se ta posel lahko gredo le »zdrave« banke, ki imajo ustrezno kapitalsko strukturo – zadosti visok lastni kapital. Nekoč je na borzi krožil stereotip, da se bančniki ravnajo po principu 3-6-3. Kaj to pomeni? Da so si od komitentov izposojali denar za 3%, ga naprej posojali za 6% in ob treh popoldne igrali golf. Po darilu ECB s poceni 3-letnimi krediti bo ta sistem bržkone preimenovan v 1-2-1. Bankir si bo pri ECB izposodil denar za odstotek, ga plasiral v državne papirje za 2 in, no ja, zaradi sigurnosti posla (in manj administracije), bo lahko z golfom začel že ob enih!
Marsikdo bo zdaj skočil pokonci. Bankirji zopet kradejo! Upravičeno. Vendar se nad stvarmi v poslovni sferi ne splača razburjati. Kot je nekoč rekel ameriški predsednik Reagan: »The business of our nation goes forward.« (Življenje gre naprej). In borznik bo raje pomislil na to, da utegnejo evropske finančne injekcije pozitivno delovati na borzne trge.
Ne ukvarjajte se s prevzemom Mercatorja
Investicije bankirjev so, kot smo videli, preprostejše od vaših, investicij malih vlagateljev. A možnosti obstajajo za vse. Kaj vam v zvezi s tem lahko svetujem? Najslabše kar lahko storite je, da se kot investitor v »dobri« slovenski maniri ukvarjate na primer s tem, ali bo Mercator prevzet, kdaj lahko pride do prevzema, kaj se bo zgodilo po protiprevzemni ponudbi za Laško, kako lahko eden ali drugi igralec v posamičnem primeru pretentata tretjega itd., kot se to analizira v udarnih televizijskih terminih. Vse to je za vlagatelja preveč zapleteno. Enostavneje je vprašati se: kaj je z dobički domačih podjetij in zakaj naša podjetja že desetletja slovenskim vlagateljem izplačujejo nič ali enoodstotne dividende? Namesto zanašanja na televizijske strokovnjake je bolje opreti se na kvantitativne podatke in kakega Grahama (opp. knjiga Modri investitor). Rezultati bodo boljši in bolje se boste počutili. Situacijo boste imeli v svojih rokah.
V prihodnjem letu vam pa želim veliko samozaupanja in optimizma.
