Letošnje dvomestne rasti tečajev nekaterih delnic na Ljubljanski borzi in tudi nekaterih drugih borzah Jugovzhodne Evrope - po domače rečeno Balkana - so vlagatelje vsaj za trenutek prestavile v stanje spomladanskega ugodja.
Letošnje dvomestne rasti tečajev nekaterih delnic na Ljubljanski borzi in tudi nekaterih drugih borzah Jugovzhodne Evrope - po domače rečeno Balkana - so vlagatelje veterane, ki se spomnijo tako trnjevih časov kot tudi velikega buma tečajev vse do izbruha svetovne gospodarske finančne-krize, vsaj za trenutek prestavile v stanje spomladanskega ugodja. Na drugi strani vlagatelji, ki so ob rasti pričakovanj in tečajev vstopali na balkanske trge neposredno ali posredno prek vlaganja v investicijske sklade, ne želijo slišati niti besedice o vlaganju na omenjene trge.
Vsi smo že doživeli marsikatero bolečo lekcijo ob dogajanju na regionalnih kapitalskih trgih. Ni pa nujno, da bo to vodilo v spremembo kolektivnega obnašanja vlagateljev, ki vlagajo v regijo na srednji in dolgi rok. Investiranje na robnih trgih Balkana je bilo vedno predvsem stvar skrajnosti in dvomim, da se to spreminja. Če smo bili v letih pred zlomom priča ekstremni agresiji, ki je porinila povprečna vrednotenja na več kot 30-kratnik ciklično prilagojenega dobička, smo danes priča estremni resignaciji, ki je vrednotenja v povprečju porinila na 7,5-kratnik oziroma na ravni, ki so bila značilna za trnjeva leta na prelomu tisočletja.
Pa so razmere zares enake kot so bile takrat? Zagotovo ne in mnogi bi znali brez pomisleka povedati, da so slabše, predvsem pa bi zelo redki poznali kakršenkoli kvalitativen premik. Zato bi lahko našli tudi kakšno utemeljitev na trgu. Tako lahko denimo na slovenskem trgu ugotovimo, da tečaji določenih podjetij kotirajo nižje od cen v notranjih odkupih, ko smo odpravljali družbeno lastnino, in je večina od današnjih malih delničarjev slovenskih blue-chipov svoje lastniške certifikate zamenjala za delnice podjetij. Dolga leta po tem so številne predvsem mlajše generacije vlagateljev tarnale, zakaj se niso rodili prej, da bi bile del tega, kar je sledilo. Danes seveda tega ne slišimo več. Nihče se ne puli za delnice, čeprav kotirajo na vrednotenjih, ki kotirajo blizu zgodovinsko nizkih vrednotenj. Nihče se ne ozira kaj preveč na to, da bo Hrvaška vstopila v Evropsko Unijo in da je Srbija pridobila status kandidatke. Enako le redke vznemirjajo procesi privatizacije, ki se dogajajo v Romuniji, Srbiji, na Hrvaškem in najverjetneje tudi v Sloveniji, če verjamemo besedam novega finančnega ministra Janeza Šuštaršiča. Le redki opažajo, da se je močno spremenila infrastruktura trga in da se krepijo pokojninski skladi na Hrvaškem, v Romuniji in s polžjo hitrostjo celo v Sloveniji. Prvi so med drugim postali ne zgolj eden od pomembnih lastnikov Mercatorja, kar se v javnosti sicer stalno problematizira, vendar še mnogo pred tem tudi novomeške Krke. Ravno tako le redke zdramijo vse višje dividendne donosnosti kar nekaj podjetij.
Je torej vsa ignoranca trga popolnoma neupravičena? Zagotovo ne. Predvsem stabilnost financiranja finančnega sistema še vedno prinaša številna makroekonomska tveganja, ravno tako je državni kapitalizem naredil ogromne škode pri vodenju in upravljanju podjetij. Na drugi strani pa se vseeno zdi, da če je bilo sploh kdaj smiselno razmišljati o vlaganju v regijo tako polno pasti, utegnemo biti danes pri tem vsaj nadpovprečno poplačani z višjimi zahtevanimi donosnostmi, ki so vračunane v nižje ravni tečajev in strukturnimi spremembami, o katerih so vlagatelji le sanjali vsa leta borzne manije.
