Vzrok trenutne gospodarske situacije naj bi po poročanju v medijih bil predvsem v sami recesiji, rigidnosti delovne zakonodaje in njeni nesposobnosti prilagajanja trenutnim razmeram na trgu, nelikvidnost podjetij. Poudarjeno je ogroženo preživetje podjetij. Z navedenim se strinjam, vendar pa menim, da je problem bolj kompleksen, kot se na prvi pogled zdi.
Znašli smo se v obdobju recesije, kjer se zdi, da je država v začetkih recesije dobesedno zaspala, saj nanjo ni reagirala v dovolj kratkem času. Menim, da bi znatno omilitev sedanjih učinkov recesije lahko dosegli že s tem, da bi država pravočasno odkupila tvegane naložbe bank; s tem bi banke pridobile sveži denar, s katerim bi lahko kreditirale nadaljnje investicije gospodarstva. Osebno se mi zdi zmotna politika države, ki ponuja poroštva bankam, zraven pa jim očetovsko zagotavlja, da v kolikor kreditov ne bodo mogle odplačati, bo njihove obveznosti prevzela država sama. S tem država ne rešuje ogrožene likvidnosti gospodarstva in ne vzpodbuja podjetništva. Poleg države na eni strani, je ključen problem trenutne gospodarske situacije tudi v managerjih, ki podjetja vodijo. Žal je pogosto slišan stavek vodstvenih delavcev v podjetjih, managerjev, že izrabljena stalnica dnevnih časopisov, to je: »da niso dosegli pričakovanih ciljev«, prav tisti, ki se ga managerji tako pogosto poslužujejo. Po premisleku seveda odgovornost za neuspešnost doseganja ciljev podjetij ni mogoče preložiti na zaposlene delavce, ki zgolj izpolnjujejo navodila nadrejenih, ampak v slabo podkovanih vodstvenih delavcih, ki bodisi ne da dovolj natančnih navodil, bodisi ni dovolj sposobno, da bi ugotovilo, kakšna navodila naj delavcem sploh dajo. Presenečena bom, ko bom slišala direktorja, da bo odgovornost za nedoseganje zadanih ciljev prevzel nase, čeprav je navsezadnje to njegova primarna naloga. On je tisti, ki vodi podjetje in sprejema strateške odločitve.
Funkcije managerjev
Osnovne funkcije managerja (ta izraz v nadaljevanju uporabljam za vse vodstvene delavce) lahko po Ivanu Svetliku razvrstimo na štiri osnovne dejavnosti, ki jih zagotavlja v podjetju, in sicer: planiranje, organiziranje, vodenje in kontrola. Za dosego zadanih ciljev v organizaciji imajo managerji na voljo razpoložljive vire (delo, kapital, inovacije, zemljišča,…). Sodobna gospodarska organizacija (družba) je ustanovljena in deluje zaradi zadovoljevanja potreb nosilcev različnih interesov udeležencev organizacije. S tega vidika je poslovni uspeh, oziroma so »poslovni učinki« najpomembnejši pričakovan rezultat delovanja organizacije, zagotavlja pa jih iznajdljivo delo managerja.
Planiranje
Vsako zavestno opravljeno delo, ne samo managersko, vključuje vnaprejšnje zamišljanje poteka in rezultata dela, izvedbo tega zamišljanja in kontrolo izvedbe. S tem razmišljanjem, ki mu v podjetju rečemo planiranje, v naprej preprečujmo probleme, ki bi lahko nastopili.
Planiranje torej predstavlja po Stanetu Možini opredeljevanje ciljev ter poti, razpoložljivih in potrebnih sredstev, ljudi in časa ter odgovornosti za doseganje ciljev. Planiranje je v podjetjih zelo pomembno, saj usmerja delovanje, vzpodbuja k razmišljanju o prihodnosti, izboljšuje koordinacijo, je vir motivacije in predanosti ter jasno določa odgovornosti. Za planiranje je potrebno veliko časa in energije, vendar je čas posvečen planiranju na koncu bogato poplačan.
Trenutno se v javnosti pojavlja strah pred stečajem podjetja Prevent d.d.. Eden izmed razlogov, ki bi lahko pripeljal podjetje v stečaj, je njegovo nedosledno planiranje in pridobivanje novih odjemalcev. Preveč so se ozirali le na enega nemškega odjemalca in imajo posledično, zaradi avtomobilske krize, krizo tudi sami.
Organiziranje
Organiziranje po Stanetu Možini pomeni funkcijo managementa, ki se ukvarja z dodeljevanjem nalog, združevanjem nalog v organizacijske enote in alociranjem virov posameznim organizacijskim enotam. Namen funkcije organiziranja je, z oblikovanjem strukture nalog in odnosov med pristojnimi doseči koordinirane napore, kjer sta ključna koncepta način opravljanja dela zaposlenih in stabilnost odnosov in vidikov v organizaciji.
Temeljni načeli strukturiranja organizacije sta decentralizirano organiziranje in centralizirano organiziranje. Centralizirano organiziranje zahteva delovanje celotnega podjetja na enem mestu. Vse odločitve prihajajo bodisi iz enega organa bodisi od enega managerja, vse naloge se opravljajo na enem mestu, itd. Nasprotno temeljno načelo decentralizacije pa zahteva, da se ista naloga opravlja na več mestih. V današnji informacijski družbi se vse pogosteje uporabljeno načelo decentralizacije, ker prinaša večjo avtonomijo zaposlenih in nenazadnje večjo svobodo posameznikom in delovnim skupinam v organizaciji. Na organizacijo vplivajo tudi drugi dejavnik, na primer okolje, velikost organizacije, tehnologija, razmere med zaposlenimi, cilji in strategije. Organizacijsko strukturo je potrebno stalno prilagajati neprestanim spremembam ciljev organizacije in drugim vplivnim dejavnikom organizacije.
Tradicionalne organizacijske strukture predstavljajo tiste strukture, v katerih je hierarhija v ravni vrsti in pretežno delo poteka na enem mestu, delo na daljavo pa je zgolj izjema. V modernih organizacijskih strukturah, kjer je potrebna hitrejša odzivnost, je poudarek na timskem delu. Tim (ali ekipa) je sestavljen iz enega ali več posameznikov, ki pri izvajanju naloge sodelujejo, komunicirajo in vplivajo drug na drugega z namenom doseči nek skupen cilj. Tim lahko komunicira na daljavo in je bolj prilagodljiv, zaradi česar je delo na daljavo v modernih organizacijskih strukturah zelo pogosto. Tudi tim potrebuje usmerjanje in vodenje. Ta obveznost pripada managerju, saj naj bi si tim sestavil tako, da je homogen po osebnih značilnostih ljudi. Ljudje z različnimi osebnimi značilnostmi namreč ne bodo enako uspešni pri medsebojnem sodelovanju, kot ljudje s podobnimi osebnimi značilnostim. Po drugi strani pa naj bo tim managera z vidika znanja heterogen, kajti tako se bo na enem mestu kumuliralo znanje različnih področij, tim bo kar najbolje razgledan, izobražen in posledično uspešen.
Vodenje
Vodenje je managerska funkcija, ki vključuje uporabo vpliva za motiviranje zaposlenih, da bi dosegli cilje organizacije. Vodenje opredelimo po Stanetu Možini kot sposobnost vplivanja na obnašanje in delovanje članov v organizaciji s prepričevanjem in spodbujanjem in s tem usmerjanje njihovega delovanja k postavljenim ciljem organizacije.
V svojem najširšem smislu zajema aktivnosti sproženja akcij, komuniciranja, motiviranje in kadrovanje. V teoriji predstavlja motiviranje predvsem kot vzbujanje potreb oz. zavesti o potrebi ob sočasnem nakazovanju možnih rešitev za njihovo zadovoljitev. Pri motiviranju si postavimo vprašanje, zakaj ljudje delamo, in poskušamo nanj odgovoriti. Odgovori so lahko v zaslužku, želje po preskrbi samega sebe, družine, zaradi ugleda, itd. Odgovorov je neskončno, vendar mora manager izmed vseh mogočih odgovorov najti tisti faktor, ki posameznega delavca motivira za delo. V sklopu te funkcije je temeljna naloga managerjev, da ugotovijo, kako zavestno usmerjati človekovo aktivnost v doseganje učinkovitosti pri delu in izpolnjevanju zadanih ciljev podjetja. Spraševati se morajo, in hkrati iskati odgovore na vprašanja, zakaj nekdo dela raje po svoje in ne po navodilih, zakaj imajo nekateri delavci veliko idej glede izboljšav, zakaj nekatere ponavljajoče delo dolgočasi, zakaj so nekateri neproduktivni, če jih nihče ne spodbuja, zakaj nekateri na delo zamujajo in z njega odhajajo predčasno, itd. Ker pa vsakega posameznega delavca motivira njegov lasten, individualen faktor, je izredno pomembna sposobnost managerjev prisluhniti zaposlenim delavcem. Če bi v organizacijah znali odgovoriti na vsa ta vprašanja, bi se organizaciji zelo povečala učinkovitost.
Kontrola
Kot zadnja, vendar vsekakor ne najmanj pomembna je funkcija kontroliranja. Ta funkcija obsega nadziranje aktivnosti zaposlenih, preverjanje ali je organizacija na pravi poti s svojim ciljem in izvajanje korekcij, če so le te potrebne. V podjetju je nedvomno pomembno že vnaprej določiti proces kontrole. Kontroliranje bo uspešna le v določenih primerih; če bo pravočasno, če se bo odmike od doseganja zadanih ciljev podjetja dovolj hitro ugotovilo in predlagalo popravljalne akcije. V kolikor bo kontroliranje v podjetju usmerjeno v prihodnost, torej da se bo že v naprej predvidelo neželene odklone, bo tako podjetje tako nanje bolje pripravljeno ter jih bo lahko hitreje popravilo.
Kontroliranje bo uspešno tudi s pozitivno naravnanostjo managerjev, če bodo želeli s ciljem izboljšati delovanje v prihodnosti in ne kaznovati delavce, ki ne bodo v sedanjosti dosegli delovnih rezultatov. Nenazadnje je pomembna fleksibilnost kontroliranja, s sistemom kontrole se je potrebno sproti prilagajati glede na spreminjanje prioritet podjetja. V kolikor je kontroliranje racionalno, bo prihranilo pri stroških podjetja, v kolikor je prilagojeno konkretni organizaciji in če je obseg kontrole primeren. Zgoraj navedeni dejavniki so kazalci uspešnega kontroliranja v podjetju. Vendar pa se morajo managerji zavedati, da kontroliranje v podjetju ni neomejeno. V zadnjih letih se poudarja zasebnost delavcev tudi na delovnem mestu, zakonodaja s področja osebnih podatkov delodajalce zavezuje k pazljivemu in omejenemu ravnanju z osebnimi podatki zaposlenih. Med drugim je nedovoljeno vsako prikrito snemanje zaposlenih in prisluškovanje, pregledovanje privatne elektronske pošte zaposlenih, pridobivanje njihovih osebnih podatkov o družini, itd.. Kontroliranje naj bo zato vedno utemeljeno na zakonski osnovi, zanjo naj obstaja tehten razlog. Zgolj na tak način managerji lahko dovolj hitro odkrijejo neučinkovitost v podjetju in se pravočasno izognejo morebitnim odškodninskim tožbam in kazenski odgovornosti.
Sklep
Današnji čas predstavlja managerjem velik izziv na podjetniškem področju. V času recesije utegne pokazati razlikovanje med uspešnimi managerji, ki bodo podjetja znali rešiti in uspešno krmariti med recesijo, bodisi z iskanjem rešitev v obstoječem podjetju ali pa s preoblikovanjem podjetja, ter manj uspešnimi managerji, ki si tega naslova ne zaslužijo. Mislim, da je v slovenskem prostoru premalo managerjev, ki bi razmišljali o preoblikovanju svojih podjetij. Veliko več je takih, ki podjetje vodi takšno kot je, v kolikor pa pride kriza se ne znajo odzvati, prilagoditi in rešiti nastale situacije. Opažam, da je v gospodarstvu premalo ustvarjalnosti ali pa je ta preveč potlačena. Stojim na mnenju, da naj ljudje ustvarjajo, poskušajo in realizirajo svoje ideje, ker bo le tako prišlo do napredka in razvoja. Mogoče se prva, druga ali še kakšna ideja izjalovi, vendar prej ali slej se bo ideja prijela in uspela. Še vedno je preveč senioritete, kjer starejši zasedajo vodilna mesta, nimajo pa volje in energije za nove izzive. Ta slaba energija in zatiranje ustvarjalnosti se prenaša nato na mlade, ki so postavljeni v položaj nemoči in delajo po navodilih delodajalca, čeprav vedo, da bi lahko isto delo naredili hitreje ali drugače in bolj učinkovito. Ideja managerja je, da je prvi zaposleni, ki je vzor vsem ostalim. Manager je tisti, ki mora skrbeti za podjetje in motivirati zaposlene. Postavljen mora biti pod enake ali podobne pogoje delovanja in nagrajevanja, kot zaposleni in spodbujati zaposlene k kreativnemu ustvarjanju. V kolikor manager ni postavljen pod podobne pogoje nagrajevanja in že na začetku službovanja podpiše pogodbo za veliko fiksno plačilo, dvomim, da bo imel voljo in zagon za rast in ustvarjanje v podjetju. Če želi manager uspešno opravljati svoje naloge mora biti strokovno usposobljen, obvladovati široko paleto znanj, imeti ustrezno količino informacij in biti za delo ustrezno motiviran. Hkrati se morajo zavedati, da je človek celostno bitje in ne reagira na določeno situacijo z eno lastnostjo, ampak z vsemi. V podjetjih moraš ljudi pustiti, da izražajo svojo voljo in ustvarjalnost, sam kot vodja pa jih moraš usmerjati k svojim ciljem.
