Milan Mandarič: Pogled iz druge strani

Milan Mandarič: Pogled iz druge strani

Milan Mandarič je slovenski javnosti bolj poznan kot prvi mož nogometnega kluba Olimpija, manj pa kot podjetnik, ki je bil med pionirji, ki so ob boku legend, kot je na primer Steve Jobs, bili odgovorni za razvoj Silicijeve doline v ZDA. Gre za osebo, ki se nikoli ne preda in ne pozna poraza, čemur pritrjuje tudi njegova življenjska pot.

Velika večina ljudi v Sloveniji pozna g. Mandariča kot osebo, ki je prevzela nogometni klub iz slovenske prestolnice in z njim dvakrat v treh letih osvojila naslov državnega prvaka. Mandaričeva preteklost, njegova podjetja, mladost in vizija pa so teme, ki so slovenski javnosti večinoma tuje. Zaradi tega smo se odločili opraviti intervju z g. Mandaričem, katerega lahko preberete v nadaljevanju.

Pozdravljeni! Glede na vse, kar ste do sedaj počeli, lahko rečemo, da ste oseba, ki neprestano dela. Ali to drži?

To je res. Brez dela, brez projektov in izzivov, bi bilo moje življenje prazno. Kljub temu, da me družina in prijatelji kritizirajo naj upočasnim življenjski slog, zame to ni izvedljivo. Rad ustvarjam, rad začenjam nove projekte, predvsem takšne, ki mi predstavljajo izziv, takšne, ki jih je nekdo drug že poizkusil a niso uspeli. Mogoče je to stvar ega, ampak dokler je ego pozitiven je to ok. Priznam, da sem vedno v pogonu (smeh).


Kako izgleda vaš povprečni delovni dan in kako se je ta spremenil skozi leta?

Odvisno od tega kateri dan je. Če gre za vikend in smo zmagali tekmo, je prihajajoči teden veliko lažji, če smo izgubili je teden bolj napet, poln stresa. Vsaj kar se tiče nogometa. Kar se tiče posla je to že bolj ustaljeno. Vedno imamo plan, kaj moramo narediti v prihajajočem tednu, za vsak dan imamo določen seznam, kaj moramo narediti. Že od jutra razmišljam o načrtu, ki sem si ga zastavil, se pa včasih zgodi, da pridem v pisarno in se ta načrt že spremeni zaradi dodatnih novih stvari, ki jih moram urediti. Nikoli ni dolgčas (smeh).

Ste kdaj sanjali o tem, da boste dosegli vse to? Kakšna so bila vaša pričakovanja, ko ste se preselili v ZDA?

Nisem sanjal tako dolgoročno, vedno pa sem si želel ustvarjati in biti uspešen. Nisem se bal prevzeti odgovornosti, se obvezati. To so pogoji uspeha, človek mora biti pogumen, sposoben soočiti se z realnostjo in rešiti težave. Vedel sem, da bo pridno delo, predanost in pogum prineslo uspeh. Kako velik bo ta uspeh je relativna stvar, najpomembnejše je da človek naredi tiso, za kar je dal obljubo samemu sebi in okolici. Vedel sem, da bo to prineslo uspeh. Amerika mi je dala kar človek rabi - glavne pogoje za uspeh - podporo in hkrati svobodo ustvarjanja. To sem dobil, a hkrati se čutim dolžnega to vrniti, vračanje pa je v smislu pozitivnega dela znotraj vseh mojih projektov.

Zakaj ravno ZDA?

Najpomembnejši razlog so bile moje ambicije, ko sem bil mlajši. Do 27. leta sem živel v Jugoslaviji, kjer sem poizkusil delati to, kar sem imel v glavi - biti samostojen. Ko sem končal šolo in delal pri očetu v delavnici, sem si želel imeti svojo tovarno. Nisem želel delati majhnih storitev, imel sem večje ambicije kot mi jih je omogočal takratni sistem. V tem obdobju je bil moj uspeh sprejet na način, da sem bil en dan narodni heroj, spet drug dan bi lahko šel v zapor. Oče mi je rekel, da ne more več spremljati tega, naj se umirim ali pa naj grem v tujino. Da me bo rajši obiskal tam, kot pa v zaporu (smeh).

Okoli 30. leta, ko ste morali zapustiti domovino, ste za sabo pustili uspešen posel. Tako rekoč ste izgubili bogastvo, a zelo hitro ustvarili novega. Kaj vas razlikuje od drugih, in kako vam vedno uspe to, kar bi mnogi označili za nemogoče?

To je to, kar mi je najbolj pomembno - izziv. Rad sem uspešen, rad vidim projekt in točno kako bom začel, kako ga bom vodil in kako ga bom zaključil. Da načrtujem, imam vizijo. Najpomembnejša pa je moja predanost, moja obveza. Nikoli ne obupam. Sam vedno pravim da ni poraženec tisti, ki pade, temveč tisti, ki se nikoli ne pobere. Ni vedno vse potekalo zlahka, bili so tudi težki trenutki, a se nikoli nisem predal. Primer je Olimpija, projekt, ki ga vsi poznamo. Preden sem prišel je vse padlo, klub je skoraj da komaj obstajal, ostalo je samo še ime, ki je nekoč nekaj pomenilo v športnih krogih. Videl sem, da lahko naredim revolucijo, nekaj kar niso uspeli narediti v 20 letih pred menoj. Imam zelo velik zagon, moja želja po uspehu je zelo agresivna, a tudi pozitivna sila v mojem življenju.

Kaj je vaš največji uspeh?

Življenjski uspeh? Moja osebnost, da sem vedno pozitiven, da okoli mene vedno vlada pozitivno vzdušje, ki vpliva tudi na ostale ne glede na to ali gre za trenerje, igralce ali ostale zaposlene. Uspeh je biti srečen, ko ustvariš nekaj in pa zapuščina, ki jo pustiš za seboj. Uspeh je, ko se konec dneva pogledaš v ogledalo in si zadovoljen z osebo, ki jo vidiš, ko veš da si dobro opravil delo. Veliko ljudi uspeh meri v denarju, jaz uspeh merim z ustvarjanjem. Na primer, ko sem videl malega psa, lačnega na ulici in sem ga odpeljal domov, ga nahranil in se poigral z njim. Ali ko vidim Kralja ulice in se z njim pogovorim o njegovih težavah. Rad imam ljudi in jih spoštujem, seveda pa imam rad, da sem tudi jaz ljubljen is spoštovan, to me naredi srečnega.

Uspeh je, ko se konec dneva pogledaš v ogledalo in si zadovoljen z osebo, ki jo vidiš, ko veš da si dobro opravil delo. 

Ali tudi kaj obžalujete? Zdaj, ko gledate nazaj, kaj bi storili drugače?

Težko je reči kaj bi spremenil, ker sem bil relativno uspešen pri vseh mojih projektih. Nekaj padcev je bilo, npr. ko sem kupil firmo v Ameriki, ki je se je več let borila za preživetje, takrat tudi jaz nisem imel magične moči, da bi jo čez noč rešil. Mogoče sem kdaj pretiraval s svojimi ambicijami in sem prevzel posel, ki je bil prevelik zalogaj, da bi se ga dalo čez noč urediti. Takrat bi moral stvari gledati bolj na dolgi rok in bi se lahko izognil kakšni težavi. Kar se tiče privatnega življenja, pa svoji dve hčerki ne bi zamenjal za nič na svetu. Moji bližnji so me skozi moje življenje vedno podpirali, mi stali ob strani. Tako sem lahko uresničeval svoje cilje in brez tega dvomim, da bi mi uspelo.

Bili ste tudi med redkimi posamezniki, ki so tako rekoč postavili Silicijevo dolino v to, kar je danes. Čeprav ste prihajali iz čisto druge industrije, ste se lotili računalniške opreme, sodelovali z legendami, kot je na primer Steve Jobs in zelo hitro širili svoj posel. Kaj je botrovalo temu, da ste se usmerili v čisto drugo industrijo in tam tudi vztrajali?

Mislim, da je glavni del mojega uspeha to, da sem bil na pravem kraju ob pravem času. To pomeni, da za uspeh vseeno rabiš tudi srečo. Ko sem odšel v Silicijevo dolino, je bilo to še v času inovacij na področju komponent in hardwarea, to kar sem kot strojni inženir počel in kar me je vedno zanimalo. Na tem področju sem bil kar uspešen, ustanovil sem nekaj velikih in uspešnih podjetij. Zadnje podjetje Sanmina (združeni imeni hčerk Sandre in Jasmine) sem ustanovil leta 1980 in takrat sem imel 3 zaposlene - tajnico, inženirja in osebo, zadolženo za marketing. Podjetje ima sedaj 65.000 zaposlenih in je uspešno po celem svetu - Kitajska, Indija, Mehika, ZDA, Evropa. Kot sem že omenil, del mojega uspeha je to, da sem bil na pravem kraju ob pravem času, da sem spoznal Steva Jobsa, ki je bil genij. Mi smo delali hardware in komponente za njegove računalnike in ko začenjaš, je zelo pomembno, da imaš podporo nekoga iz tega področja. Vedno pa me je vleklo tudi v šport. Odraščal sem v Novem Sadu in ko sem bil mlajši, sem igral nogomet, sicer nisem bil velika zvezda (več sem sedel na klopi, kot igral), ampak glavni razlog za to je bilo, da trenerji niso vedeli kaj delajo, niso prepoznali kakšen talent gledajo (smeh) . Moje prvo podjetje je bilo Lika Corporation (ime sem dal po svojem rojstnem kraju) in sponzorirali smo moštvo, za katerega sem, poleg velikega števila zaposlenih, tudi sam igral. Seveda so tisti, ki mi v nedeljo niso podali žoge, v ponedeljek morali iskati novo službo (smeh). Ni bilo ravno tako, ampak podobno pa (smeh). V tistem času so me začeli kontaktirati ljudje, ki so ustanavljali profesionalno ligo na vzhodni obali (op.p. ZDA), če bi se želel pridružiti in ustanoviti profesionalno ligo na zahodni obali. Pristal sem, pod pogojem da imam moštvo v Silicijevi dolini in na koncu sem postal eden izmed ustanoviteljev, ter ostal v moštvu naslednjih 10 let. Za nogomet je bil ta čas zelo zahteven, saj so imeli Američani svoje športe, ki so bili pri njih priljubljeni, kot so na primer ameriški nogomet, bejzbol, košarka, hokej. Vseeno smo na koncu uspeli tradicijo nogometa vpeljati tudi k njim, tudi s pomočjo znanih igralcev kot so Pelé, Beckham, George Best, s katerimi smo si pomagali dvigniti priljubljenost nogometa v Ameriki. Tako me je nogomet v tistem času odmaknil od poslovnega sveta. Ko smo uspeli z IPO za Sanmina, pri katerem mi je pomagal partner Morgan Stanley, sem želel videti kaj se dogaja v Evropi. Prijatelj George Best me je odpeljal v Anglijo in mi pokazal klub, ki je bil v stečaju in je rabil pomoč. V Angliji sem nameraval ostati 3 leta, v tem času sem klubu pomagal rešiti težave in uspeli smo priti v Premier League. Ljubezen ljudi do nogometa, ki je nekaj kar se ne da opisati in spoštovanje do mene, sta bila razloga, da sem na koncu v klubu ostal 7 let, vse dokler nismo uredili stanja. V Angliji sem ostal 17 let in v tem času sem zanemaril vse svoje ostale posle, kot so nepremičnine in domovi za ostarele, saj sem vse podredil nogometu. Vse kar sem povedal že na začetku, da morate biti pogumni, pogledati problemmom v oči in imeti vizijo kako boste te probleme rešili, vse to drži! Pomembni pa so tudi ljudje, s katerimi ste obkroženi, ker smo močni toliko, kot ljudje okoli nas. Moram priznati, da je v Sloveniji to težje, težje je najti dobre, zveste ljudi, ki razmišljajo na isti način in delijo vašo vizijo.

Poslovali ste že v veliko državah. Kje je po vašem mnenju najboljša klima za podjetništvo? Kaj je tisto, kar ljudi žene k temu, da vztrajajo pri poslu in ideji, ki si jo zadajo?

To je vsekakor Amerika. Tam ste dobrodošli in imate podporo. Ko ljudje vidijo, da se trudite in delate dobro, so vsi za vami - banke, kupci, ljudje, prijatelji. Vsi želijo, da ste uspešni. Mislim, da je, kar se tega tiče, Amerika najmočnejša. Mogoče bi moral tam ostati, a moje življenje ne bi bilo tako barvito, če ne bi prišel v Evropo in se posvetil ciljem in izzivom v športu, na katerega sem gledal kot na posel in ne kot na šport. V tem se razlikujem od ostalih, saj ljudje zmotno mislijo, da moraš na nogomet gledati samo kot na šport, v katerega investiraš za nakup igralca, a to ni res. Imeti moraš srce in glavo za to in vse odločitve moraš sprejemati kot poslovne odločitve.

Kaj je bil glavni razlog za selitev v Evropo?

Hčerki sta bili rojeni v Ameriki, pri meni pa je bila vedno prisotna določena mera nostalgije za Evropo oz. Jugoslavijo, kjer sem se rodil in odraščal. Prišel sem k vam v Slovenijo, ker sem mislil da sem se vrnil v Jugoslavijo, a to je druga zgodba.

Kaj je vaša strast? Kaj vas veseli in kako si želite, da si vas ljudje zapomnijo?

Naj si me ljudje zapomnijo kot normalnega človeka, ki ni nič drugačen od ostalih. Nisem nič posebnega. Držim se načela, da če nekaj obljubim, to tudi uresničim in da od ljudi prosim za tisto, kar potrebujem za uresničitev svojih obljub. Potrebujem pa zaupanje in podporo. Če to dobim, lahko funkcioniram in uresničim svoje obljube in to mi je v veselje. Za vsak uspeh je potreben entuziazem, ki se hrani s to podporo in spoštovanjem in s tem, da ljudje vidijo, da držim besedo in so pripravljeni stati za menoj, ker verjamejo vame.

Kaj bi svetovali mladim, ki se podajajo v svet podjetništva?

Bodite pogumni, ne bojte se začeti s poslom. Prišel sem v podjetje, kjer nisem poznal jezika, nisem imel denarja, a sem uspel ustvariti nekaj iz tega podjetja. Izobrazba je važna, da mladi dobijo neko osnovo, a hkrati je pomembno tudi to, da znajo zasukati rokave in denar zaslužiti na »starinski način« - z delom. To jim je lahko v ponos in ostane z njimi celo življenje. Za moje otroke mi je pomembno, da razmišljajo na tak način in da razumejo, da se s trdim delom ustvari dobiček.

 

Kdaj se boste ustavili?

To me sprašujejo že 20 let pa sem še vedno tukaj (smeh). Moja težava je, da sem še vedno željan uspeha in dela. Še preden končam prvi projekt, že razmišljam o naslednjem. Mogoče bi se moral malo spočiti, odigrati kakšno igro tenisa ali golfa, da zapravim čas za svoje osebno zadovoljstvo, a se mi očitno takšno razmišljanje še ni usidralo v glavo.

Kako se sproščate, odpočijete? Imate možnost tega ali ste vedno vpeti v posel?

Dopust je, ko ste srečni, ko ni stresa in stvari potekajo tako, kot bi morale. Za to pa moramo vedno delati. Seveda je lepo oditi na dopust, večinoma gremo v Ameriko na obisk k družini, tam imam vnuke, rad imam druženje s prijatelji, s katerimi se poznamo že vrsto let. Zame je najboljši počitek, kar sem omenil že v začetku intervjuja, ko zmagamo tekmo v soboto in je potem v nedeljo popolnoma sproščeno ozračje in v tem duhu razmišljamo o prihajajočem tednu.

Oznake: Intervju
Priporoči članek prijatelju