Ministrstvo za finance je objavilo predlog Zakona o davku na nepremičnine. Nadomestil naj bi do sedaj veljavne dajatve z naravo davka na nepremičnine in sicer: davek na premoženje, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest.
Davek na nepremičnine je eden izmed najstarejših davčnih prihodkov, njegova osnovna funkcija pa je zagotavljanje sredstev za financiranje lokalne ravni. Razlog sprejema novega Zakona o davku na nepremičnine je, po mnenju predlagateljev, zagotovitev pravičnosti in solidarnosti, po kateri naj se davčno breme, seveda v okviru družbenega konsenza, sorazmerno porazdeli glede na kazalce bogastva. Drugače povedano: tisti, ki imajo več bogastva, naj plačajo več davka in obratno.
Poglavitna sprememba z uvedbo davka na nepremičnine je po predlogu zakona v tem, da z uvedbo davka na nepremičnine prenehajo veljati: sistem nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč, davek na premoženje in pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest. Davek od nepremičnin je v celoti prihodek občin. S tem pa se naj bi zagotavljalo boljše življenje v občinah.
Leto 2011 bo prehodno leto, saj je za to leto davčne stopnje določila država in jih občine ne bodo mogle spreminjati. V leti 2012 pa bodo občine lahko same določale višino davčne stopnje, ki pa ne sme biti nižja od 0,03 % posplošene tržne vrednosti nepremičnin. Davčna stopnja navzgor ni omejena, kar pomeni, da jo občine lahko poljubno določijo.
Predmet obdavčitve so nepremičnine v Republiki Sloveniji. Zavezanec za plačilo davka je lastnik nepremičnine. Davčna osnova je 80 % posplošene tržne vrednosti nepremičnine, ugotovljene s predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin in pripisane nepremičnini v registru nepremičnin 1. januarja leta, za katero se odmerja davek. Davčno stopnjo določa občina, ki pa je lahko različna glede na različne nepremičnine, ne sme pa biti nižja od 0,03% posplošene tržne vrednosti nepremičnin.
Zakon o davku na nepremičnine določa, da občina lahko določi različne stopnje za naslednje skupine nepremičnin: stanovanjske nepremičnine, poslovne nepremičnine, industrijske nepremičnine, nezazidana stavbna zemljišča, kmetijska in gozdna zemljišča, in druge nepremičnine.
Oprostitev plačila davka je predvidena za: nepremičnine, ki so javno dobro državnega ali lokalnega pomena, kulturne spomenike, objekti s pripadajočim zemljiščem namenjeni diplomatskim in konzularnim predstavništvom z izjemo konzulatov, ki jih vodijo častni konzularni funkcionarji, objekti s pripadajočim zemljiščem v lasti mednarodnih organizacija ali njihovih predstavništev, če tako določajo mednarodne pogodbe, ki veljajo za Republiko Slovenijo in objekti s pripadajočim zemljiščem namenjenim za opravljanje verskih obredov.
Za boljšo predstavo lahko vzamemo primer, kjer ima lastnik hišo, ki je vredna 200.000,00 EUR. Davčna stopnja je 0,03% (minimalna), davek se bo odmeril od davčne osnove 160.000,00 EUR (80% posplošene tržne vrednosti) in bo znašal 48,00 EUR letno (0,03% od 160.000,00 EUR = 48,00 EUR). Seveda se ta znesek hitro dvigne na 89,60 EUR, če zvišamo davčno stopnjo na 0,056%, kot je za leto 2011 predpisana za občino Koper.
Predlog zakona ima nekaj pomanjkljivosti, ki bi jih po mojem mnenju moral zakonodajalec odpraviti. Zakon predvideva, da se bodo odločbe o plačilu davka izdajale tistim, ki so kot lastniki zavedeni v registru nepremičnin. V kolikor se med tekočim letom lastništvo nepremičnine spremeni, mora lastnik to spremembo prijaviti v register, kajti drugače bo odločba o odmeri davka naslovljena nanj, ne na njegovega pravnega naslednika (kupca, obdarjenca,…). Podatki bi se morali samodejno osveževati iz uradnih evidenc, kot je na primer zemljiška knjiga.
Problem je tudi davčna stopnja, ki ni omejena navzgor. Predlagatelji zakona navajajo, da davek naj ne bi bil višji od sedanjega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Nobeni občini pa ni preprečeno, da bi dvignila davčno stopnjo na 1% ali celo višje.
Predlog zakona določa konverzijo terjatve v lastniški delež na nepremičnini. Občina lahko z davčnim dolžnikom sklene dogovor o konverziji zapadlega in neplačanega davka na nepremičnini v lastniški delež občine na tej nepremičnini. Osebno se mi zdi določba zelo nevarna, saj predstavlja grožnjo, da bodo občine, kot ekonomsko močnejša stran, pritiskala na ljudi, da naj z njimi sklepajo sporazume, v kolikor ne bodo imeli plačane davčne obveznosti.
Pravica do odmere davka in pravica do izterjave davka zastara v desetih letih. Zakon o davčnem postopku določa petletne roke. Zakaj Zakon o davku na nepremičnine določa desetletne roke? Ne vem. Vsekakor, pa me zapis predloga zakona, kot je objavljen, skrbi z vidika varstva lastnikov nepremičnin. Upam, da bo v času sprejemanja zakona prišlo do sprememb.
