Tako kot podnebne spremembe, ki so jih pred nekaj desetletji vsi smatrali za mit oz. pretiravanje, smo podobni zgodbi priča tudi pri pokojninskih sistemih v vseh kotičkih sveta.
Obsega pokojninske problematike se ne bomo zavedali, dokler za reševanje le-te ne bo politične podpore. Težava ni v tem, da ljudje na položajih ne bi videli napak, le časovni horizont politikov je veliko krajši od časovnega horizonta, ki bi ga morali imeti pri spremembah pokojninskih sistemov. Zakaj bi nekdo gledal 50 let v prihodnost, če so volitve vsakih nekaj let? Zakaj bi si zagrenil politično kariero, če bodo težave imele prihodnje generacije, ki pridejo za nami? Podobno kot pri podnebnih spremembah, bomo tudi pri pokojninski problematiki vzeli lagodno prihodnost generacijam, ki prihajajo za nami. Torej generaciji, ki bo živela slabše od nas, ki sedaj - glede na raziskave - živimo slabše od prejšnje generacije, kar se je zgodilo prvič v moderni zgodovini.
Otroci so naša prihodnost, pravi rek, ki se je obdržal stoletja. Torej, če mladim odrečemo lagodno prihodnost, se tej odrekamo tudi sami.
Politična podpora ne pride sama od sebe
Spremembe v razmišljanju ne bodo prišle same od sebe, niti niso prišle same od sebe pri zavedanju in priznanju podnebnih sprememb. Ključni so pozivi vodilnih strokovnjakov z obravnavanega področja ter usklajene akcije, usmerjene v reševanje problematike. Osebno mi ni v interesu, da bi bili moji potomci obsojeni na izbiro med životarjenjem ali delom, tudi če slednje zaradi starosti ne bo mogoče.
Niso krive generacije pred nami, nismo krivi mi, niso krive niti prihodnje generacije. Problem je posledica daljše življenjske dobe, fiksne upokojitvene starosti in zniževanje rodnosti; ob vsem tem so bile prilagoditve sistema le kozmetične. Gre za proces, ki traja dlje časa in je posledično manj opazen ... na nas je, da se temu procesu prilagodimo in poskrbimo, da ne bo prizadel prihodnjih generacij. Naša odgovornost je zapustiti svet, primeren za neovirano življenje in ne samo za preživetje.
Vrnimo se 70 let nazaj. V začetku leta 1950 je bilo v državah OECD razmerje med upokojenci in aktivnim prebivalstvom 7,2 (več aktivnega prebivalstva). Danes je to razmerje bliže 4,0; v EU pa okoli 3,5. Do leta 2050 bo to razmerje padlo pod 2,0 in to je tisto, kar bi nas moralo skrbeti. Celo države, ki poročajo o stabilnem pokojninskem sistemu, bodo padle na stresnih testih, če pričakovanja prihodnjih donosov na kapitalskih trgih znižajo le za eno ali dve odstotni točki.
V Sloveniji smo na tem področju še posebej slabi. Ministrstvo za finance je že pred leti napovedalo, da bo po letu 2050 v Sloveniji število plačevalcev prispevkov nižje od števila upokojencev. Samo predstavljajte si davčni in pokojninski sistem v takšnem okolju.
Polovica starostnikov je že danes brez pokojnin
Raziskava Mednarodne organizacije dela (ILO) iz leta 2012 razkriva, da le 52 odstotkov svetovnih starostnikov prejema pokojnine, in še te so za večino prenizke. Posledica tega je to, da večina starejših ljudi nima zagotovljenih prihodkov, nimajo pravice upokojitve in morajo delati, dokler še lahko - velikokrat v slabih pogojih in za nizko plačilo. Tudi raziskava Employee Benefit Research Institute (EBRI), ki so jo leta 2011 izvedli v ZDA, kaže temačno sliko. Po navedeni raziskavi bodo namreč Američani morali delati veliko dlje kot so to sprva načrtovali, saj jih bo veliko moralo delati do 70. ali celo 80. leta, da si bodo lahko privoščili upokojitev, pravi raziskava "The Impact of Deferring Retirement Age on Retirement Income Adequacy" (prev. Vpliv odloga upokojitvene starosti na dohodke po upokojitvi).
Glede na izsledke raziskave "The Savings & Investment Policy (TSIP)", bo leto 2035 predstavljalo prelomno točko za upokojevanje. Od 40-ih let prejšnjega stoletja, kljub rasti prihodkov in premoženja, ljudje vse manj varčujejo in več zapravljajo. Ta trend bo najbolj vplival na tiste, ki se bodo upokojevali po letu 2035. Če ne bomo ukrepali, bodo 'babyboomerji' zadnja generacija, ki se bo upokojila razmeroma varno.
Varčevanje, varčevanje, varčevanje ...
Vem, gre za "zlajnano" izjavo, da moramo varčevati, kar pa le-te ne dela nič manj pravilne ali pomembne. Dokler ne bomo imeli vsesplošne podpore reševanju pokojninske problematike in dokler bodo pokojninski sistemi spominjali na "hišico iz kart", je na nas samih, da nekaj ukrenemo. Ste vsi čakali, da vam rečejo politiki, da morate začeti reciklirati in paziti na okolje ali smo se skoraj vsi pomena vzdržnega ravnanja s planetom zavedali že prej? Gre za vprašanje kure in jajca, na katerega nas ne zanima odgovor, saj se zavedamo kaj bomo imeli na koncu.
Torej, začnite varčevati za lastno prihodnost, za prihodnost vaših otrok. Nenazadnje bodo naši potomci tisti, ki bodo vodili svet, ko se mi upokojimo in bodo ravno oni tisti, ki bodo odgovorni za kvaliteto našega življenja. Quid pro quo ne deluje, če bomo od naših otrok zahtevali tisto, česar jim sami nismo privoščili - normalne prihodnosti.
Napočil je trenutek, ko se moramo nehati boriti za isti kos torte in začeti ukrepati za skupno dobro.
