Kdaj je najbolj smiselno prilagoditi strukturo naložb? Na kaj je treba biti pozoren?
Odgovarja Myhajlo Todurov, [email protected]
Prilagajanje portfelja je za dolgoročne vlagatelje smotrno početje. Namreč obstaja veliko dejavnikov, ki lahko vplivajo na stopnjo tveganosti portfelja ali pa višji oz. nižji potencial rasti. Ko pride do večjih sprememb in odstopanj od idealne strukture, je treba portfelj spremeniti in prilagoditi strateški sestavi.
Dejavniki, ki vplivajo na prilagoditve
Najpomembnejši dejavniki, ki vplivajo na spremembo strateške sestave premoženja, so: (1.) dolžina varčevanja: čas, v katerem namerava vlagatelj doseči posamezen finančni cilj. Krajši je ta čas, manj tvegana naj bi bila strateška sestava premoženja. (2.) Obstoječi finančni cilji: v primeru spremenjenih finančnih okoliščin in zaradi osebnih razlogih je včasih treba prilagoditi ali spremeniti obstoječe finančne cilje. (3.) Finančna situacija vlagatelja: strateško sestavo premoženja moramo prilagoditi tudi zaradi spremembe osebnega dohodka kot posledico izgube zaposlitve, spremembe velikosti portfelja ali zaradi spremenjenega odnosa do tveganja. (4.) Finančni trgi: do sprememb v strateški sestavi premoženja pride zaradi pojava novih ponudnikov, novih produktov ali novih naložbenih možnosti.
Obstajajo pa tudi drugi razlogi, zaradi katerih je smiselno portfelj prilagoditi oz. zamenjati določene naložbe. V primeru, da je izguba delniškega globalnega sklada, ki ga imamo v portfelju, previsoka, ga je treba primerjati z globalnimi skladi iste kategorije. Obdobje primerjave mora biti dovolj dolgo, saj donosnost zadnjih dveh mesecev ni relevanten podatek. Če po opravljeni primerjavi ugotovimo, da sklad bistveno odstopa od povprečja svoje skupine, je zamenjava oziroma prodaja sklada smotrna.
Razmerje med delnicami in obveznicami
Predpostavimo, da je vlagateljev portfelj skladov na začetku vseboval 70 odstotkov delnic in 30 odstotkov obveznic. Če bi portfelj pustili nedotaknjen 5 let, bi delež obveznic lahko upadel na 20 odstotkov. To bi povzročilo prevelik odklon od naložbene strategije vlagatelja. Začetna struktura je bila določena glede na vlagateljev odnos do tveganja in glede na potreben znesek za dosego naložbenega cilja.
Če se v dobi varčevanja ne spremeni noben od ključnih faktorjev, potem ni potrebe po spremembi naložbene strukture. V primeru, da se v portfelju poveča delež delnic, se načeloma zviša tudi donosnost in hkrati naložbeno tveganje. Če bi želeli ponovno vzpostaviti začetni nivo tveganja oziroma portfelj vrniti v izhodiščno razmerje, bi bilo treba prodati ali kupiti točke nekaterih skladov ali celo zamenjati katerega izmed obstoječih skladov portfelja.
Časovni vidik prilagajanja portfelja
Najpogostejši način prilagajanja portfelja je uskladitev razmerja med delniškimi in obvezniškimi naložbami. To razmerje je, ob predpostavljenem nespremenjenem tveganju in času, edino razmerje portfelja, ki ga je treba spreminjati. Bolj kot se približujemo naložbenemu cilju, manjši je delež delniških naložb, saj moramo pred iztekom varčevanja paziti na prihranjena sredstva in jih zato proti koncu ne smemo izpostavljati nepotrebnim tveganjem. Če bi ob večjem tveganju stvari šle narobe, na voljo ne bi imeli dovolj časa, da bi povrnili morebitne izgube.
Vprašanja s področja naložb, bančništva ali zavarovalništva lahko pošljete na elektronski naslov [email protected]. Odgovor strokovnjakov Vzajemci Skupine boste prejeli v treh delovnih dneh preko elektronske pošte.
