Države so med krizo množično reformirale pokojninske sisteme, vendar – po presoji strokovnjakov – večinoma premalo radikalno. Mednje sodi tudi Slovenija, ki bo brez nove pokojninske reforme leta 2060 za pokojnine namenila že 18 odstotkov BDP.
Čeprav je Slovenija nedavno izvedla pokojninsko reformo, ki naj bi po oceni vlade prinesla vzdržnost pokojninskega sistema do leta 2020, večina tujih institucij ocenjuje, da bi že morali razmišljati o novi prevetritvi pokojninskega sistema. Zaradi črnih napovedi pokojninske prihodnosti se je med mlade naselil odklonilen odnos do obveznega pokojninskega zavarovanja, ki jim bo kljub višjim vplačilom na starost verjetno prinesel precej ubornejši izkupiček kot sedanjim upokojencem. A kaj drugega je ob nenehnem podaljševanju življenjske dobe in vse manjšem številu zaposlenih na vsakega upokojenca težko pričakovati.
Upokojenci kmalu številnejši od zaposlenih?
Voditelji, kot je bil legendarni pruski kancler Otto von Bismarck, ki je v 80. letih 19. stoletja dal svetu prvi pokojninski sistem, težav s pokojninskimi sistemi niso poznali. Prusi, prebivalci države, ki se je raztezala čez severni del današnje Nemčije in večji del Poljske, so po dopolnjenem 70. letu od države dobivali mesečno rento, a večina jih te starosti ni dočakala. Danes, ko je pričakovana življenjska doba krepko čez 75 let, je starost za upokojitev v večini držav še vedno določena le nekaj nad 60. letom.
Na demografskem področju sta problematična dva trenda: nizka rodnost in čedalje daljša pričakovana življenjska doba. Posledica obojega je vse starejše prebivalstvo. Če so nekoč ljudje prejemali pokojnine v povprečju le nekaj let, je ta doba danes pri mnogih raztegnjena na več desetletij. Samo v zadnjih desetih letih se je doba prejemanja pokojnine v Sloveniji podaljšala za petino, breme plačevanja pokojnin pa je naloženo na pleča vse manj številnega delovnega prebivalstva.
Zadnje poročilo evropske komisije o staranju prebivalstva kaže, da se bo pričakovana življenjska doba za slovenske moške do leta 2050 podaljšala za 5,5 leta, na 83 let, za ženske pa za 4,4 leta, na 88,9 leta. Delež prebivalcev, starih od 25 do 54 let, ki nosijo glavno breme na trgu dela, se bo sočasno znižal s 43,1 odstotka na komaj 34,1 odstotka. Starejših od 65 let bo leta 2050 že 29,9 odstotka ali približno 600.000, kar je skoraj tretjino več kot danes.
10 milijard evrov za pokojnine
Učinek na obremenjenost pokojninskega sistema bo enormen. Za pokojnine bo Slovenija čez 45 let namenila 50 odstotkov več kot letos, torej okoli 18 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP). Glede na podatke OECD bomo za pokojnine dajali dobrih 10 milijard evrov na leto (BDP leta 2050 naj bi dosegel 57,1 milijarde evrov). Potratnejši sistem naj bi imel tedaj le še Luksemburg, kjer pa je resnici na ljubo za upokojence poskrbljeno precej bolje. Minimalna pokojnina znaša okoli 1700 evrov ali skoraj trikrat več kot povprečna slovenska.
Pokojninski sistem, ki premore največ sredstev na prebivalca, je nizozemski. Če bi vse premoženje razdelili med Nizozemce, bi vsak dobil 50.500 evrov. Sledita pokojninska sistema Švice in Islandije s 45.811 evri oziroma 41.433 evri na prebivalca. Najslabše se godi Francozom (91 evrov) in Grkom (devet evrov). Slovenija je pri repu evropskih držav s približno 700 evri na prebivalca, vendar je pri tem treba poudariti, da je naš pokojninski sistem precej drugačen od nizozemskega ali islandskega. Islandci imajo v zasebnih pokojninskih skladih naloženih denimo za kar 141 odstotkov BDP-sredstev, medtem ko večina Slovencev še naprej vplačuje zgolj v prvi pokojninski steber.
Kaj Sloveniji predlaga OECD
OECD Sloveniji svetuje, naj razmisli o vezavi upokojitvene starosti na pričakovano življenjsko dobo. To bi pomenilo, da bi se morala starost za upokojitev do leta 2050 zviševati dvakrat hitreje, kot je doslej predvideno. Dejstvo je, da bo morala vlada prej ali slej ukrepati. Izdatki za pokojninsko blagajno presegajo štiri milijarde evrov, iz proračuna pa mora vlada že več let zapored prispevati prek 1,5 milijarde evrov. Eden od bruseljskih strokovnjakov za javne finance, ki je sodeloval tudi pri obiskih trojke v Grčiji, ponuja drugo možnost: »Država mora nujno uravnotežiti javne finance. Če ustvarja proračunski presežek, lahko presežni denar nameni za financiranje ali celo predfinanciranje pokojninskega sistema.«
Dodatni možnosti za zagotovitev vzdržnosti pokojninskega sistema sta zvišanje prispevkov v pokojninsko blagajno, kar zaradi visoke obremenitve slovenskih plač verjetno ne pride v poštev, ali pa zniževanje pokojnin. A nad zadnjo možnostjo niso navdušeni niti sindikati niti politične stranke, ki bi ob vse večjem deležu starejšega prebivalstva z zagovarjanjem takšne rešitve verjetno storile politični samomor. Lahke izbire ni. Politiki bi pri tem lahko pomagal nasvet Bismarcka: »Vlada ne sme omahovati, ko enkrat izbere svojo pot. Ne sme gledati ne levo ne desno, temveč naprej.«
Na žalost se je večina držav z minulimi reformami lotila zgolj kratkoročnih težav. V OECD ocenjujejo, da bodo imele pokojninske reforme v Sloveniji, Avstriji, Nemčiji, Franciji, Španiji in nekaterih drugih državah zgolj zmerne učinke na vzdržnost javnih financ. Večje korake k izboljšanju vzdržnosti pokojninskih sistemov so na drugi strani storile Madžarska, Grčija, Portugalska (obe pod prisilo trojke) in Italija, ki je denimo zamrznila usklajevanje pokojnin (izjema so najnižje) z inflacijo in uskladila najnižjo upokojitveno starost moških in žensk. Do leta 2018 se bo najnižja starost za upokojitev žensk zvišala s 60 na 66 let, tako kot pri moških. Prebivalci Slovenije so se doslej lahko upokojili z 58 oziroma 60 leti, upokojitvena starost pa se bo za moške do leta 2021 postopno zvišala na 65 let, prav tako tudi za ženske, vendar do leta 2025.
