Eden večjih problemov po ujmi - kam z vsem lesom?

Članek slika

Les, ki bo na razpolago ob sanaciji žledoloma, presega zmogljivosti zdesetkane lesne industrije. Kot enega večjih problemov v.d. direktorja zavoda za gozdove Damjan Oražem izpostavlja vprašanje - kam z lesom? V pogovoru za STA je izpostavil, da bodo kupci iz tujine verjetno prevzeli lep delež lesa, saj ga bo za domače potrebe bistveno preveč.

Obseg lesne mase, ki se bo pojavila na trgu že med samo sanacijo žledoloma, bo velik. Kam z vsem tem lesom?

To zna biti eden večjih problemov. Ko bomo iz gozdov pospravili poškodovano drevje, se bomo soočili z ogromnimi količinami lesa, za katerega bo treba najti kupce. Menim, da bo treba večino tega lesa predelati. Tudi če žage ali predelovalna industrija prevzamejo množico tega lesa, ostaja vprašanje, kako je z njihovimi obratnimi sredstvi, saj gre za kapital, ki nekaj časa miruje. Pojavili se bodo tudi kupci iz tujine in prevzeli lep delež tega lesa, ki ga bo za domače potrebe bistveno preveč. Ne vem pa, kako lahko ukrepa država na področju uvoza iz držav, ki niso članice EU. Na primer Toplarna Ljubljana uvaža sekance iz takšnih držav. Mislim, da v tem trenutku država še premišljuje, ali lahko začasno prekine dobavo iz teh držav in vzpostavi prioriteto oskrbovanja iz domačih gozdov.

Gre za veliko količino poškodovanega drevja. Verjetno bo treba veliko večino predelati.

Zagotovo. Ko govorimo o štirih milijonih kubičnih metrov lesne mase, je to letni posek Slovenije. Lesna masa, ki je na tleh, je razvrednotena. Kjer je drevje polomljeno, je možno razmišljati o uporabi kvečjemu za bolj enostavne proizvode, za lesne plošče, za celulozo, za kurjavo. Vemo pa, da za lesne plošče, za celulozo pri nas praktično ni več industrije. Zelo bi nam prišla prav, da bi zdaj izkoristila relativno poceni surovino. Ker bodo cene predvidoma padle, bi lahko ta podjetja živela s cenejšo vhodno surovino in izdelale izdelke s sprejemljivimi stroški. Tudi najbolj smiselno je, da se ta les predela. Letno v Sloveniji okoli 30 odstotkov posekanega lesa porabimo v energetske namene, dobro tretjino izvozimo, tretjino pa ga porabi industrija.

Bi lahko cene lesni masi padle tudi več kot za tretjino?

Težko govorimo o odstotkih in deležu. Za manj vredne sortimente zna cena bolj pasti, za sortimente, ki so običajne kakovosti, pa naj ne bi.

Razmere bodo najverjetneje izkoristile sosednje države, predvsem z lesno industrijo bogata Avstrija?

Absolutno. Za njih je to tudi tržna priložnost.

Trenutno še ostajate pri oceni, da je žledolom poškodoval pol milijona hektarjev slovenskih gozdov. Te ocene so zelo okvirne, saj je zaradi nevarnosti vstop v gozdove še vedno smrtno nevaren. Kako se boste sploh lotili bolj konkretnega ocenjevanja škode?

Škodo smo doslej ocenili bolj na daleč, saj v gozdove nismo mogli. Strokovni kolegij, na katerem smo se pred dnevi srečali, je ocenil, da bi to lahko opravili z evropskim programom Kopernik, a vprašanje je, ali bi z infrardečimi žarki posneli škodo skozi sneg in kako bi se na posnetkih videla padla drevesa. Druga možnost je, da zaprosimo ministrstvo za obrambo za aerofoto posnetke z večje višine, ki bi jih oz. jih bodo potrebovali tudi vodarji, električarji in drugi. Verjetno bomo izbrali to možnost. A za obe različici potrebujemo kak dan sončnega vremena, ki pa se v naslednjih dneh še ne kaže. Tretja možnost je bližnji dostop do gozda, kar pa bomo naredili že v naslednjem tednu. Ocene se lahko bistveno spremenijo. Navzdol ne, verjetno le navzgor.

Podrobnejše ocene škode potrebujete tudi za pripravo sanacijskega načrta.

Tako je. Sanacijski načrt naj bi bil pripravljen v dveh mesecih. V njem bo opisano stanje na področju žledoloma, stopnje poškodovanosti, ocena poškodb na gozdnih prometnicah in drugo. Načrt bo vseboval vse ukrepe, ki bodo vodili do normalnega stanja. Določiti bomo morali tudi stroške sanacije ter vse ukrepe, s katerimi bomo gozd spet pripeljali v razvojno fazo, ki bo omogočala njegovo preraščanje v normalen gozd, ki smo ga vajeni.

Poškodbe žledoloma so bistveno večje na listavcih. Zakaj?

Listavci so po svoji naravi manj simetrični, posamezne veje so večje. Ta drevesa ob obremenitvi prej padejo s svoje osi, se prej poškodujejo. Iglavci so jo tokrat odnesli bolje, saj so bolj v ravnotežju in če ni vetra, težje padejo. Je pa pri iglavcih veliko odlomljenih vrhačev. Ob analizi se bo najverjetneje pokazalo, da so poškodbe manjše v gozdovih, ki so bili negovani. Kjer pa je bil ledeni oklep le predebel, celo sedem ali deset centimetrov, pa seveda ne pomaga nič.

Poškodovane iglavce je treba zaradi lubadarja pospraviti bistveno prej kot listavce.

Tudi pri listavcih obstajajo različne bolezni, ki se pojavijo ob takšnih naravnih katastrofah, a te bolezni niso tako invazivne in požrešne kot podlubniki. Samice lubadarja se pod skorjo zaležejo že, ko je 15 do 20 stopinj Celzija. Če je toplo obdobje dolgo, torej pomlad, poletje in jesen, zležejo več generacij. V dovolj toplem obdobju lahko dobimo celo tri generacije žuželk v enem letu. Jajčeca potrebujejo le približno en mesec za razvoj. Lubadarjev je v gozdu vedno nekaj in ob normalnih razmerah se lahko drevo brani samo, če pa se namnožijo čez obvladljivo mero, napadejo tudi zdrava drevesa. Drevesa se potem podirajo kot domine in temu težko sledimo.

Prva prioriteta je trenutno čiščenje gozdnih prometnic. Od 12.000 kilometrov jih je poškodovanih več kot polovica.

To se je že začelo, in sicer v zelo nevarnih razmerah. Je pa treba gledati na ljudi, ki potrebujejo električno energijo, telefon. S tem je omogočen prihod nujnih služb, kot so zdravniki in veterinarji, ter povezava prebivalcev s svetom.

Zavodu za gozdove se obeta ogromno dela. Pričakujete kakšne okrepitve, predvsem s sredstvi, s strani države?

Za tako količino dela nismo dimenzionirani. V preteklosti so nam tudi zelo oklestili stroške, kadrovsko smo oslabljeni. Žled zahteva veliko ljudi na terenu in prinaša višje stroške. Oceno, kaj potrebujemo za optimalno izvedo sanacije, bomo na ministrstvo podali. Upamo na kakšen ugoden odgovor. A ta trenutek se lotevamo dela, ki nas čaka, stroški so v drugem planu.

Varnost ostaja na prvem mestu. Sploh obstaja način, da preprečimo smrtne žrtve in poškodbe ob sanaciji gozda?

Želim si, da bi to nevarnost zmanjšali na nič. Če bi bilo to možno izvesti s sečnimi stroji, bi bila varnost bistveno večja, a ti stroji ne zmorejo večjih listavcev, ne zmorejo večjih strmin. Čim več dela bi morali opraviti profesionalci, ki so bolj vajeni tega dela. Vajeni so vsaj normalnih razmer. A razmere, ki smo jim zdaj priča, so nenormalne.

Kakšen bi bil prvi nasvet za lastnike gozdov, ki so usposobljeni za delo, a niso vajeni takšnih razmer?

Revirni gozdarji bodo rade volje dali nasvete, na spletni strani zavoda za gozdove so številne brošure, kako se lotiti dela, organizirali bomo demonstracijske tečaje za usposabljanje. Vsak lastnik bi si moral vzeti čas za tako usposabljanje, priporočam vsaj osvežitev znanja, tega dela se en smemo lotiti brezglavo. Tega dela naj se lotijo spočiti in pripravljeni. Ko so utrujeni, naj z delom prenehajo. Največ poškodb nastane, ko pridejo ljudje v gozd po službi in so že utrujeni. Predvsem pa ne smejo podcenjevati razmer v gozdu.

Pomembna je tudi primerna zaščita.

Niti obiskovalci gozda ne bi smeli v gozd brez čelade. Še vedno je razglašena prepoved sprehoda v gozdu, pa tudi, ko se bodo stvari normalizirale, bodo veje še padale. Ljudje podcenjujejo nevarnost. Na Rožniku vidimo, kako vodijo v gozd otroke, sprehajajo pse, skoraj vsako minuto pa še pade kakšno drevo. Teh ljudi ne razumem. Vidi se, da nismo več navajeni živeti z naravo. Narava ima svoje zakonitosti, ena od njih je tudi žled.