"Ko vsi gredo na jug, grem jaz na sever. Lahko se motiš in izgubiš. Pa kaj potem?! Si se pač motil. Ubij me, motil sem se," meni znani investitor Jerry Colonna.
Bili ste med prvimi, ki so investirali v Twitter, Lycos in Geocities, a tudi v slovensko Zemanto. Kaj je v Sloveniji tisto, na čemer bi bilo po vaši oceni vredno graditi? Na čem bi gradili vi, če bi tu ostali dlje časa?
Slovenski izobraževalni sistem je zelo zanimiv; večina ljudi, ki sem jih srečal, je neverjetno razgledanih. Torej mora biti nekaj na tem. Jaz bi skušal najti način, kako prenesti ideje ven z univerz in na trg. Univerze so tiste, kjer se začenjajo spremembe, prostor, od koder prihajajo nove ideje in inovacije, znanstveniki, novi načini razmišljanja. V to bi res vložil veliko energije.
V Sloveniji so podjetniki v tem času na slabem glasu. Kako bi se podjetništvo lahko znebilo slabega prizvoka, ki si ga je pridobilo?
Po mojem mnenju bi pomagal dialog. Več iskrenega pogovora o tem, kaj se dogaja. Ali so podjetniki bolj podkupljivi kot kdo drug? Verjetno ne. Njihova dejanja so le bolj javno razkrita.
Nisem naiven. Na svetu so slabi in dobri ljudje, dobri ljudje v vladi in slabi ljudje v vladi, v poslu so tako dobri kot slabi ljudje. In tako je tudi med podjetniki. V podjetništvu ni nič takega, kar bi ljudi, ki se ukvarjajo z njim, delalo slabe.
Preveč preprosto je gledati na skupino ljudi, ne da bi hkrati videli tudi razlike med njimi. Gre za predsodek, ki po mojem mnenju ni koristen.
Kako spremeniti omenjeno dojemanje podjetnikov? Menim, da je treba pogledati na izpostavljena vprašanja v družbi, ki hoče najti dežurnega krivca za vse. V ZDA je bilo v poznih 90. letih prejšnjega stoletja na borzi veliko podjetij, ki v resnici sploh niso bila prava podjetja. Številni so zelo zaslužili, mnogi pa tudi veliko izgubili.
Javnost je krivila internetna podjetja. Toda resnica je, da je bilo več denarja pridobljenega in izgubljenega v podjetjih na področju telekomunikacij, ne pa interneta.
Mlade, ki jih učite podjetniških veščin, spodbujate, naj na glas spregovorijo o svojih porazih. Kaj pa vi osebno? Katere poraze ste doživeli sami?
V življenju sem bil velikokrat poražen. Nisem bil vedno takšen, kot sem si želel biti. Nisem vedno živel v skladu s svojimi željami in cilji. Razočaral sem sebe, ranil sem ljudi, ki sem jih imel rad.
Največja težava pa je spopadanje z depresijo, s katero se borim vse življenje. Vsakič, ko se pojavi, ne morem verjeti vase in v stvari, ki jih delam.
To ni ravno isto kot poraz v poslovnem življenju, ki sem jih pa ravno tako imel veliko. A v čustvenem pogledu je to ravno tako kot trpljenje zaradi ljubezni. V bistvu je hujše. Upam, da to ni preveč nejasen odgovor, ampak skušam iskreno odgovoriti na vprašanje.
Kako ste premagali čustva, ki so vas obvladala, in si opomogli?
Ko trpiš, se ne smeš pretvarjati. To je najslabše. Moraš iti skozi izkušnjo in odkrito govoriti o njej, npr. s terapevtom ali prijatelji.
Če pogledam nazaj, bi se velikokrat počutil veliko bolje, če bi takoj spregovoril o težavi, celo takrat, ko me je bilo strah. Pot proti izhodu najprej vodi v samo težavo. Najprej se moraš poglobiti vanjo in spregovoriti o njej, šele potem se lahko znova povzpneš.
Zdaj med drugim na mlade podjetnike ali bodoče mlade podjetnike prenašate znanje, ki ga potrebujejo na svoji poklicni poti. Kje ste se učili sami?
Imel sem veliko učiteljev. Moj terapevt, moja družina, moji otroci, moji budistični učitelji, knjige ... Obseden sem z branjem. Na mesec preberem tudi tri ali štiri knjige.
Sprašujem, pogovarjam se s prijatelji. Nikoli ne veste, kdo vas bo kaj naučil. Nikoli. Učim se tudi iz trenutne izkušnje. Učim se v obdobju življenja, ko sem se že osvobodil želje, da moram na vsakogar narediti vtis, in ko si lahko dovolim, da le raziskujem.
Prepričani ste, da se pot do uspeha skriva v drugačnem razmišljanju, kot razmišlja večina.
Da. Natanko to.
Ampak to je lahko strašljivo.
Strašljivo je. Ker se lahko motite. Toda spomnite se zadnjega sporočila Stevea Jobsa: "Pripravljen moraš biti na to, da lahko pogrneš na celi črti." Pripravljen moraš biti na to, da se lahko motiš.
Ko sem bil mlad novinar, sem imel pogovor z znanim podjetnikom. Odraščal je na kmetiji v času velike depresije. Vsem kmetom v okolici je živina poginila, ker niso imeli dovolj krme, žaganja pa ji niso hoteli dajati. Vsi so rekli, da krave ne bodo jedle tega. On pa je družinsko kmetijo rešil prav s tem. Krave niso rade jedle, a jedle so.
To je postalo njegovo vodilo v poslu: Ko vsi gredo na jug, grem jaz na sever. Lahko se motiš in izgubiš. Pa kaj potem?! Si se pač motil. Ubij me, motil sem se.
Nihče te ne mara, če se motiš.
Sebe imam čisto rad, tudi če se motim. In jaz sem edini, ki je pomemben, ko mi nekaj pride do živega. Moji otroci me bodo imeli radi. Žena tudi. Ali pa imate morda v mislih ljudi na cesti, ki me sploh ne poznajo? Komu mar?! Komu mar, kaj si mislijo? Kaj oni vedo? Po kateri filozofiji, pa naj bo Sokrat, Aristotel, krščanstvo, judovstvo, islam, budizem ..., moraš paziti na to, kaj rečejo drugi?
Življenje je tako bolj udobno.
Aaa, iščete udobje? Potem niste za biznis, potem se ne lotite startup podjetja. Kajti biti startup podjetnik je težko delo.
