Zakaj vlagatelji verjamejo enim delnicam bolj, drugim manj

Zakaj vlagatelji verjamejo enim delnicam bolj, drugim manj

Zakaj trgi nekatere delnice vrednotijo pod fundamentom, druge pa krepko nad notranjo vrednostjo podjetja?

Od uveljavljenih podjetij, do takih, ki še niso poslovali z dobičkom

Apple je v svetu priznana blagovna znamka. Podjetje je prvo začelo s proizvodnjo tako imenovanih smart-phonov, touch screen tehnologijo in vpeljalo na svetovne trge popularne i-pade. Čeprav, gledano tržno, finančni položaj Applea ni slab (sicer ni tako superioren kot pred petimi leti), pa borzni investitorji ne posegajo množično za njegovimi delnicami.

Cisco Systems je prav tako ameriško podjetje, največji proizvajalec telekomunikacijske opreme na svetu. Njegove bilance in fundament poslovanja niso tako slabi, pa vendar tudi v njegovem primeru borzni tečaji ne sledijo trenutnemu ekonomskemu renomeju podjetja.

Na drugi strani imamo podjetje Twitter, ki v bistvu sploh še ni ustvarilo letnega dobička, na podlagi katerega bi izračunavali morebitno notranjo ceno njegove delnice. Njegova delnica je v javni prodaji kljub temu že prvi dan močno presegla izklicno ceno, po kateri so vlagatelji papir kupovali v javni prodaji.

Podoben primer je avtomobilsko podjetje Tesla, ki navdušuje trge s proizvodnjo električnih avtomobilov in katerega delnice so fundamentalno gledano močno precenjene.

Zakaj vlagatelji verjamejo enim delnicam bolj, drugim manj?

Zakaj trgi nekatere delnice vrednotijo pod fundamentom, druge pa krepko nad notranjo vrednostjo podjetja? Lahko bi odgovorili, da gre za modno muho in nepriljubljenost enega podjetja in priljubljenost drugega podjetja med vlagatelji, kar se je v preteklosti že večkrat dogajalo. Spomnimo se priljubljenosti Microsofta v 90-tih letih in na njegovo nepriljubljenost v naslednjih petnajstih letih.

Podjetja, očitno, v praksi gredo skozi faze, ko jih trgi obožujejo in jih delničarji kupujejo tudi po koeficientu cena/dobiček nad 100, so pa tudi obdobja, ko jih trg vrednoti po P/E 10. Vendar, če bi v uvodu omenjenim podjetjem rekli, da gre pri vseh le za modno muho, in da so razlike v tržnem vrednotenju rezultat trenutne popularnosti, bi se lahko tudi zmotili. Podjetje Eastman Kodak, ki je bil nekoč tehnološko superioren blue-chip je na primer kasneje propadlo.

Azija bo imela proizvodnjo, Amerika oblikovanje in storitve, Evropa turizem

Na splošno sicer lahko rečemo, da v zgodovini velika podjetja niso množično propadala in verjetno tudi v bližnji prihodnosti ne bodo. Vendar, je po mojem mnenju treba upoštevati tudi nekatere geografsko-zgodovinske okoliščine. Mislim na svetovno delitev dela in gospodarstva med Azijo, Ameriko in Evropo v prihodnosti. Nikakor ni namreč rečeno, da bodo močna hardverska podjetja v ZDA tudi v prihodnje brez kake posebne konkurence v svetu. Azija lahko postane huda konkurenca, ko gre za izdelke, ki potrebujejo stalna popravljanja, minimiziranja in nizko ceno. Azija bo lahko pri takih izdelkih vedno konkurenčna.

Seveda, ne pri vseh produktih. Ko gre za dizajniranje, potem so verjetno Američani v prednosti. Evropa trenutno nima neke posebne prednosti bodisi v proizvodnji bodisi v oblikovanju, razen seveda Nemčije, ki se svetovnih proizvodnih trendov dobro uči.

Morebitne spremembe v specializaciji določenih vrst proizvodnje in storitev med kontinenti se bodo dogajale tudi v prihodnosti. Morda ne takoj, vendar takega razvoja dogodkov ni mogoče zanemariti. Večkrat je med strokovnjaki moč slišati, kaj bo v daljni prihodnosti, kdo počel: Azija bo verjetno imela proizvodnjo, Amerika oblikovanje in storitve, Evropa turizem.

Prednost borznega investitorja je lahko, da pozna primerjalne prednosti

Investitor na podlagi tako preprostih shem, seveda, ne bo takoj začel zanemarjati ameriška proizvodna podjetja kot neperspektivna, kajti obstaja proizvodnja za katero ta država ima infrastrukturo in poceni energetske vire in proizvodnjo za katero nima primerjalnih prednosti.

Pri proizvodnji hrane ima Amerika prednost pred Kitajci, pri pametnih telefonih bo morda v prihodnosti vloga ravno obratna. Borzni investitor bi torej pri presojanju vrednosti delnic moral poznati tudi zgodovino in specifike določenih regij, geografijo, in če hočete psihološki profil regije. Kot je rekel Adam Smith: vsakdo se bo specializiral v tistem, kjer ima pred ostalimi primerjalne prednosti. Prednost borznega investitorja je lahko, da pozna te primerjalne prednosti.

Priporoči članek prijatelju