V Slovenijo se še vedno splača investirati, vendar pa gospodarstvo potrebuje nekaj dodatnega vetra v hrbet s strani države, je v pogovoru za STA ob podelitvi priznanj najboljšim tujim investitorjem v Sloveniji povedal Dejan Turk, predsednik uprave Simobila, ki sodi pod okrilje skupine Telekom Austria.
Agencija Spirit je tudi letos podelila priznanja najboljšim tujim vlagateljem v Sloveniji. Med velikimi podjetji je slavil Simobil, družba Akers Valji Ravne je prejela nagrado v kategoriji uspešnih poslovnih rezultatov, v kategoriji novih začetnih investicij je zmagalo podjetje Cecomp, priznanje za dolgoletno prisotnost v Sloveniji pa je dobil Lek.
Simobil je med letošnjimi prejemniki priznanja najboljšim tujim investitorjem v Sloveniji. Kakšne so vaše prve misli ob tem?
Nagrada je vsekakor potrditev tega, da kljub težkim gospodarskim razmeram očitno delamo dobro, da delamo dolgoročno.
Kako je delati v podjetju v tuji lasti?
Delati v podjetju, ki je v tuji lasti, je predvsem z vidika tujega korporativnega upravljanja prednost, saj nisi obremenjen s politiko, ampak se lahko osredotočiš na trg, stranke, podjetje, motivacijo zaposlenih in blagovno znamko. To je tudi razlog, zakaj je Simobil uspešen - imamo trdno lastništvo, nadzorni svet, ki se ne menjava, ampak ima neko kontinuiteto, ki z nami sodeluje in je vključen v naša strateška delovanja.
Ali je ob močnem tujem lastniku lažje priti do sredstev za razvoj?
Pri Simobilu ni bilo tako enostavno. Še pred nekaj leti podjetje ni bilo uspešno, še v letih 2003-2004 smo beležili celo negativen rezultat pred obrestmi, davki, depreciacijo in amortizacijo. Takrat je dal Simobil skozi hudo fazo racionalizacije - zmanjšanje investicij, zmanjšanje števila zaposlenih. Potem pa smo dobili novo priložnost, pri čemer smo morali najprej na trgu dokazati, da lahko rastemo, da lahko uspemo, in šele potem, ko smo to dokazali, smo dobili nova sredstva za investicije, ki smo jih potrebovali.
V zadnjih letih smo si prislužili tako zaupanje lastnikov, da se jim zdi vredno zopet vlagati v Slovenijo. In ta vlaganja so precejšnja. Na leto samo v omrežje in informacijsko tehnološke storitve vložimo približno 25 milijonov evrov.
Kaj je bilo ključnega pomena za ta preobrat?
To, da smo po dolgi fazi stagnacije na trgu dokazali, da lahko zopet rastemo. To je bilo med letoma 2005 in 2007. Naredili smo nove tarife, spremenili smo blagovno znamko, sklenili smo partnerstvo z Vodafonom in predvsem znotraj podjetja postavili popolnoma drugačne prioritete. Če so bile prej prioritete tehnologija in investicije v najbolj pametno tehnologijo, smo se nato preusmerili na ljudi. Veliko smo začeli delati z našimi sodelavci, jih motivirati, da so se potem lahko bolj uspešno borili s konkurenco in jo na marsikaterem področju tudi prehiteli. Tako smo potem pridobili tudi zaupanje uporabnikov.
Kakšno je po vaši oceni okolje za tuje investicije v Sloveniji?
Ni lahko. Prepuščen si zakonodaji, ki se precej hitro spreminja, ni dovolj jasnih informacij, kaj lahko pričakujemo od okolja, ni stabilnosti davčnega okolja. To skupaj z gospodarsko krizo od nas kot lokalnega menedžmenta zahteva precejšnje akrobacije pri prepričevanju lastnikov, da je njihovo podjetje in investicija v Sloveniji varna in na pravi poti.
V preteklosti v nadzornem svetu skorajda ni bilo pogovora o varnosti naložbe in negativnih trendih, zdaj se pa precej časa pogovarjamo prav o tem oziroma moramo mi argumentirati, da dejansko ni vse tako črno, kot pišejo tudi že tuji mediji, in da enostavno velja zdržati in naprej investirati v Sloveniji.
Če vas prav razumem, ste torej optimist?
Vedno sem optimist. Verjamem, da so storitve mobilne telefonije tiste, ki se jim ljudje verjetno najpozneje odrečejo. Število ponudnikov v Sloveniji je sicer precejšnje, ampak mislim, da je prav težka gospodarska situacija, v kateri se ljudje trudijo znižati svoje stroške, priložnost za nekatere manjše ponudnike, med katere še vedno štejem tudi Simobil. Poleg tega imamo tudi kar nekaj inovativnih storitev, kot je denimo Popolna pisarna, namenjena majhnim in srednje velikim podjetjem. Vsekakor torej mislim, da je za rast še priložnost.
Ste takšen optimist tudi glede slovenskega gospodarstva nasploh?
Mislim, da moramo biti optimisti, da drugače enostavno nismo vodje tega vlečnega voza. Vemo, da se bo trud z dobrim delom verjetno povrnil, seveda pa bi prav prišlo nekaj vetra v hrbet s strani države. Da bi se ta spomnila, da je gospodarstvo tisto, ki dejansko zagotavlja uspeh ali neuspeh države. Tukaj govorim o sprejemu nekaterih zakonov, ki bi dejansko pomagali gospodarstvu dihati. Gospodarska zbornica Slovenije je skupaj z Združenjem Manager in še nekaterimi že pred časom izdala dokument Kisik za gospodarstvo, ki je zelo jasno nakazal, kaj si gospodarstvo želi, da bi bilo vsaj malo lažje.
Ali lahko izpostavite kakšen ukrep, ki si ga gospodarstvo najbolj želi?
Seveda. Še posebej v podjetjih, ki smo tehnološko razvita in imamo visoko izobražene sodelavce ali visoko usposobljene inženirje, opažamo, da ti vse pogosteje odhajajo v tujino. Odhajajo ljudje, ki so dobri, ki smo jih kot država izšolali na univerzah in vanje vložili okoli 200.000 evrov, potem pa smo vanje investirali še v podjetjih.
Lani je odšlo nekaj strokovnjakov tudi iz našega podjetja. Ko jih ob odhodu vprašam po razlogu, je njihov odgovor, da se jim zdi, da so za svoja leta in energijo preveč obdavčeni in si zato ne morejo ustvariti neke prihodnosti.
Dejansko odhajajo v tujino za malenkost višjo bruto plačo, ampak neto bodo pa dobili skoraj še enkrat toliko, kot bi dobili tukaj.
Nujno bi bilo razmisliti o socialni kapici, ki jo poznajo skoraj vse razvite države. Tisti, ki ima pri nas že več kot 2000 evrov neto plače, je obdavčen že več kot 50-odstotno, hkrati pa je potem v davčnem razredu, v katerem nima nobenih otroških dodatkov in plačuje vrtec po tržnih cenah. Tako je zelo hitro na ravni nekoga, ki zasluži bistveno manj, a na račun prej omenjenega ohranja povsem enak življenjski standard. To se mi enostavno ne zdi pošteno.
Omenili ste, da kriza prinaša tudi priložnost in da je obenem na slovenskem telekomunikacijskem trgu kar precejšnje število ponudnikov. Ali v tem kontekstu še vedno računate tudi na konsolidacijo slovenskega trga telekomunikacij?
Na to računamo že nekaj let, v preteklosti smo bili tudi že v nekaterih pogovorih. Na žalost pa mislim, da čas, predvsem kar se tiče bančnega okolja, očitno še ni zrel. Da bi recimo banke nekatere svoje naložbe, od katerih so marsikatere nasedle, tako odgovorno obravnavale, da bi lastnike resneje spodbudili k prodaji podjetij. Telekom Austria kotira na borzi in je tako zelo pod drobnogledom glede tega, za koliko kupi določeno investicijo, zaradi česar si ne more privoščiti, da v teh časih nekaj preplača.
Kako pri tem gledate na načrtovano privatizacijo Telekoma Slovenije?
Za nas je to dobrodošlo - da torej dobimo tekmeca na trgu, ki ne bo pod političnim vplivom. V teku celotne 15-letne zgodovine Simobila je imel naš največji tekmec na trgu na žalost kar nekajkrat pomoč države. Če dobijo tujega lastnika, predvidevamo, da bo tekma verjetno še bolj trda, ampak mogoče nekoliko bolj poštena.
Država bo na telekomunikacijskem trgu odigrala pomembno vlogo tudi z mega dražbo za radijske frekvence. Ali se zadeve razvijajo v pravo smer?
Pri tem si želimo predvsem nekaj resnosti in odgovornosti s strani države. Vemo, da s tem korakom že tako ali tako zamujamo dve leti. Želimo si, da bi se vsaj frekvence, ki so se sprostile na področju televizije, lahko čim hitreje uporabilo. Tako mi kot konkurenca smo že zagnali omrežje LTE na manj ugodnih frekvencah in pokazali voljo, da smo pripravljeni investirati. Zato si seveda želimo, da bi bil ta razpis čim hitrejši in čim manj težaven.
Zaenkrat žal kaže v drugo smer, da se bo torej zadeva začela časovno zapletati. Obenem pa je tu še zamisel, da so nekateri frekvenčni pasovi rezervirani za že obstoječe operaterje, ki so že nekaj let na trgu. To je edinstvena situacija v svetu - če že, je to določeno in rezervirano za tistega, ki si želi na novo vstopiti na trg.
Upam tudi, da ne bodo šle cene v nebo. Če bodo cene na razpisu poštene in v nekem normalnem obsegu, kar za vse operaterje skupaj pomeni izpod 100 milijonov evrov, bodo seveda potem investicije v infrastrukturo lahko toliko večje. Če bodo te frekvence zelo drage, bomo operaterji lahko investirali s počasnejšim tempom, kar pa seveda ni dobro za to, čemur je razpis namenjen, da se torej omogoči hiter internet na območju celotne Slovenije.
Ocenjujete torej, da bi bila poštena cena za frekvence na mega dražbi na skupni ravni okoli 100 milijonov evrov?
Sodeč po poročanju medijev država s tega naslova pričakuje od 100 do 200 milijonov evrov. Upam, da država ne pričakuje bolj 200, medtem ko mi operaterji pričakujemo bolj 100 milijonov evrov. Bi bilo pa hudo narobe, če bi ta znesek, tudi zaradi mogoče slabo pripravljenega razpisa, prišel v neke iluzorne višine.
