V januarskem prispevku sem na osnovi vrste razlogov utemeljeval, zakaj bi nafta oz. naftni sektor lahko v letošnjem letu bila zanimiva naložba za vlagatelje. Vecino razlogov sem oznacil kot »temeljnih«, izhajajocih iz okrepljenega globalnega povpraševanja po nafti in kratkorocno sorazmerno omejenih prostih proizvodnih kapacitet držav, clanic združenja izvoznic nafte OPEC.
Vecina navedenih utemeljitev je še vedno aktualna
Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IAE), se je globalna poraba nafte v lanskem letu povzpela za 2,8 milijonov sodov na rekordnih 87,8 milijonov sodov na dan. Z vec kot 3 % porastom je to bila najhitrejša letna rast porabe nafte od leta 2004. Letos se pricakuje nekoliko bolj umirjena rast povpraševanja, in sicer 1,5 milijona sodov. Kljub temu to pomeni 1,7 % rast povpraševanja, kar je še vedno ena najvecjih letnih rasti porabe nafte v zadnjih treh desetletjih. V luci zadnjih dogodkov na severu Afrike in Bližnjemu vzhodu, s poudarkom na libijski krizi, bi tokrat še posebno pozornost posvetil drugemu, v uvodu omenjenemu, dejavniku, in sicer sorazmerno omejenim prostim proizvodnim zmogljivostim držav OPEC. Le te po podatkih IAE znašajo le 5,15 milijonov sodov nafte dnevno, kar pomeni nekaj manj kot 6 % trenutne dnevne svetovne naftne porabe. Tudi nepoznavalcu bo jasna sorazmerna skromnost zalog, cetudi odmislimo trenutno situacijo v Libiji. Le ta je s svetovnega dnevnega naftnega trga »odnesla« dobro polovico libijske proizvodnje v višini 1 mio sodov nafte. Glede na to, da to pomeni le dober odstotek svetovne proizvodnje, sam izpad libijske nafte ni tako dramaticen, da bi lahko z njo opravicevali trditve »dežurnih optimistov« o bližnjem porastu cen nafte na ravni izpred treh let.
Proste proizvodne zmogljivosti bodo zagotovo pomemben dejavnik pri ceni nafte
Je pa na dolgi rok bolj kot skromna višina prostih dnevnih proizvodnih zmogljivosti držav OPEC zaskrbljujoca njihova struktura. Vecina oz. dve tretjini prostih zmogljivosti (3,5 milijona sodov) se nahaja v Saudovi Arabiji. Poleg dejstva, da je toliko prostih zmogljivosti v eni sami državi (za katero analitiki tudi ne izkljucujejo možnosti nemirov), sta s tehnicnega vidika zaskrbljujoci še dve dejstvi. Nihce izmed poznavalcev sicer ne dvomi o sposobnosti Saudove Arabije, da na kratek rok poveca proizvodnjo in tako zacasno nadomesti izpad libijske proizvodnje, saj je podobno vlogo odigrala že veckrat ob podobnih krizah. Poznavalce namrec bolj skrbi realnost oz. objektivnost ocen prostih proizvodnih zmogljivosti v tej državi na dolgi rok, in sicer - zaradi pomanjkanja dostopnosti neodvisnih oz. nepristranskih podatkov na eni strani, po drugi strani pa tudi sama kvaliteta surove nafte. Vecina prostih zmogljivosti v tej državi se namrec po ocenah analitikov nahaja na morskem obmocju Safaniya v Perzijskem zalivu. To obmocje je sicer tretje najvecje svetovno naftno nahajališce, vendar pa surova nafta na tem obmocju vsebuje vec žvepla in je kot takšna manj ustrezna za rafinerijsko predelavo v primerjavi z libijsko. Problem oz. odgovor na glavno vprašanje v tem trenutku na svetovnem naftnem trgu se torej ne nahaja v Libiji temvec v Saudovi Arabiji.
Ce povzamem, proste proizvodne zmogljivosti so sicer precej vecje kot v letu rekordnih cen nafte (leta 2008 so proste zmogljivosti znašale le med 1 in 1,5 milijona sodov), kljub temu pa dalec od ravni, ki bi z lahkoto prenašale izpade v naftni proizvodnji, kot je trenutno libijski. Ce k temu dodamo vse težje in dražje proizvodne pogoje pridobivanja nafte tudi izven držav OPEC, lahko zatrdim, da bodo skromne proste proizvodne zmogljivosti zagotovo pomemben dejavnik, ki bo v prihodnje vplival na zvišanje povprecnih ravni cen nafte.
Vir: Bloomberg in lastni izracuni
