Svetovno gospodarstvo kaže vse več znakov okrevanja. Po prvih ocenah investicijske banke Barclays Capital je svetovna gospodarska rast lani znašala 4,8 odstotka, letos bo 4,2-odstotna, naslednje leto pa 4,4-odstotna. Pri tem je še vedno opazna razlika v rasteh razvitih držav in držav v razvoju, saj naj bi rast slednjih letos dosegla 6,4 odstotka, kar je 2,5-krat več od rasti razvitih držav.
Vzpon držav v razvoju, ki imajo nižjo raven porabe na prebivalca in temu ustrezno večji delež porabe osnovnih dobrin in storitev v košarici, pomeni neizogiben pritisk na cene primarnih resursov, dokler se raven porabe ne zviša in trg v državah zasiči z osnovno infrastrukturo, ki jo v bogatejših državah sveta jemljemo za tako samoumevno. Kljub vsej paniki ob izbruhu finančne krize je danes jasno, da je bila ta predvsem posledica nevzdržnih izpostavljenosti v razvitih gospodarstvih in da po intervenciji, sanaciji in dokapitalizaciji finančnega sistema s strani oblasti in lastnikov finančnih institucij, gospodarstva v razvoju po manjši upočasnitvi rasti ob deflacijskem šoku nadaljujejo rast.
Kaj to pomeni? Da smo se soočili z enakimi izzivi na trgih primarnih resursov, kot smo jim bili priča pred krizo. Svetovno povpraševanje je v večini primerov že preseglo raven izpred krize. Postaja jasno, da je rast cen nekaterih resursov strukturnega izvora in da so ponekod dinamična razmerja – torej razmerje med pričakovano ravnjo porabe v roku deset in trenutno ravnjo preskrbe – del svetovnega razvojnega izziva in ne nekaj kratkoročnega, kar bi lahko pripisali zgolj špekulantom oziroma rasti tako imenovanega investicijskega povpraševanja na blagovnih finančnih trgih. Lani so znašala sredstva, investirana v različne oblike naložb, vezanih na ceno ali ceno terminskih pogodb na fizično blago, po ocenah Barclays Capitala okrog 375 milijard dolarjev. Številka se zdi visoka, vendar je pravzaprav izjemno majhna že, če jo postavimo v kontekst.
Po ocenah ekonomistov investicijske banke Goldman Sachs je bila tržna kapitalizacija delniških trgov razvitih držav in držav BRIC (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska) konec leta 2010 kar 38.000 milijard dolarjev. Verjeti, da lahko investicijsko povpraševanje vezano na neposredne naložbe v blago, ki torej pomeni okrogel odstotek svetovnega delniškega portfelja, trenutno povzroči kaj več kot začasne turbulence, je absurd.
Pomembnejše je, kaj razmišljajo institucionalni vlagatelji, ko jih vprašate, kolikšen ciljni delež v celotnem portfelju želijo doseči na srednji in daljši rok? Zadnja konferenca Barclays Capitala je pokazala, da veliki igralci še niso popolnoma sprejeli surovin in energentov kot obliko premoženja, da nameravata dve tretjini anketiranih povečati delež nad pet odstotkov v naslednjih treh letih in da bo daleč največji del tokov tekel v energente, ki imajo največje uteži v indeksih blaga.
