So ulične demonstracije v nekaterih arabskih državah uvod v demokratizacijo ali še večji totalitarizem? Prvi scenarij bi cene nafte potisnil navzdol drugi navzgor. Obratno bi se stvari razvijale na delniških trgih.
Ko so se nedavno borzni analitiki po svetu še vedno ukvarjali z ocenjevanjem letne TV poslanico ameriškega predsednika Obame, so se v nekaterih arabskih državah presenetljivo, vsaj za večino, začeli dogajati ulični protesti zoper oblasti. Najprej Tunis, zatem Jemen in sedaj še Egipt so države, kjer se je začela dogajati ulica, kar za borzne vlagatelje, valutne trgovce, investitorje v surovine in druge vrste naložb, v tem trenutku, pomeni dokajšnjo negotovost. Dokaz za to je dogajanje konec prejšnjega tedna na svetovnih borzah, kjer so delniški indeksi, v času eskalacije demonstracij v Kairu in Aleksandriji, krepko padli, medtem ko sta se nafta in zlato podražili. Posebej je oči bodel skok črne surovine prejšnji petek, katere cena se je pred tem že umirjala, po izbruhu politične »nestabilnosti«, pa v enem dnevu skočila za več kot štiri odstotke. Ali gre za korenit preobrat borznih trendov, v katerih se bodo surovine v prihodnje krepko vzpenjale? Je mogoče valutnim neravnovesjem dodati še politične pretrese pri velikih naftnih izvoznicah, s čimer bi denar iz delnic začel bežati v surovine?
Menim, da se ne bo, dolgoročno gledano, zgodilo niti eno niti drugo; čeprav je slika na prvi pogled zaskrbljujoča. Težko je sicer reči kaj se bo na svetovnih finančnih trgih v bližnji prihodnosti dogajalo. Običajno je do sedaj, ob podobnih dogodkih, vedno bilo tako, da so vlagatelji najprej začeli bežati iz delnic ter iskati varen pristan v ameriških obveznicah, nafti in zlatu. Spomnimo se dogajanj leta 2003, ko se je pripravljal napad na Irak, in ko so delniški indeksi po svetu vse do začetka ameriških vojaških akcij padali. Zatem je zaradi nekakšnega olajšanja na trgih sledil borzni rally, ki se je nadaljeval v krepak borzni vzpon, ki je trajal vse do leta 2007.
Podobnost z dogodki ob padcu berlinskega zidu
Ob sedanjih političnih protestih niso v precepu zgolj politiki razvitih držav, ZDA in EU, ki so bile politično naklonjene tako egiptovskemu predsedniku Mubaraku kot tunizijskemu predsedniku Ben Aliju. Ob tem je posebej zaskrbljena Nemčija, saj je nemški energetski velikan RWE pred kratkim sklenil večmilijardne posle o črpanju zemeljskega plina v Egiptu. Podobnih plinskih pogodb med evropskimi energetskimi koncerni in afriškimi državami je še nekaj. Če bi ti splavali po vodi, bi to pomenilo precejšnje posledice za cene nafte in plina. V precepu so tudi finančni trgi, ki bodo na dogajanja, v prihodnjih tednih in mesecih, verjetno burno reagirali.
Vendar pa izkušen investitor pri ocenjevanju sedanjih dogajanj ne bi smel pozabiti na veliko sliko. Morda gre pri vseh dogajanjih, ki jih vidimo na televiziji, za nadaljevanje velike demokratizacije, ki se je pred 30 leti začela v vzhodno evropskih državah. Ki se je začela nekega januarskega dopoldneva leta 1981 na Capitol Hillu, ko je zaprisegel 40-ti ameriški predsednik Ronald Reagan. V svojem znamenitem inavguracijskem govoru je napovedal konec dotedanji realpolitiki v zunanjih odnosih ter se podal na tvegan teren s besedami, ki so se takrat marsikomu zdele zaskrbljujoče, a jih zgodovina danes potrjuje. Govoril je o projektu demokratizacije planeta in vztrajal pri spremembi ameriške politike v zvezi s tem. »Z demokracijo ne bomo trgovali …« je dejal, » … narode, ki bodo hoteli svobodno zadihati bomo podprli, z njihovo svobodno izbiro in prizadevanji pa ne bomo trgovali. Tako kot ne bomo trgovali z lastno svobodo, ki ni naprodaj.«
Potem so se zgodili poljski sindikati z Lechom Valenso, nekaj let kasneje padec berlinskega zidu in na koncu še politične in ekonomske spremembe v nekdanjem Vzhodnem bloku in tudi v Sloveniji. Spomnimo se, borza leta 1989 in 1990 ni poletela kvišku. Nasprotno, tečaji na Wall Streetu in drugje so najprej nazadovali. Vzpon se je začel šele po nekaj letih, ali točneje 1993.
Brez dvoma gre pri sedanjih dogajanjih v Egiptu za nadaljevanje Reaganovega projekta in za uvod v večjo ekonomsko in politično liberalizacijo, tudi v arabskih državah. Kar je bilo še pred nekaj leti nepojmljivo in je mejilo na misijo nemogoče, se je zgodilo. Veliko so k temu pripomogle višje cene hrane in socialna omrežja kot sta Facebook in Twitter.
Amerika se je morda na Bližnjem vzhodu doslej preveč zanašala na stare režime in premalo računala na demokracijo od spodaj. Kot kaže, se je sedaj Obama tega zavedel in začel govoriti o mirni politični tranziciji v nemirnih državah. Podobne besede je slišati tudi od nemške premierke Angele Merkel.
Kljub vsemu pa bo negotovost med borznimi vlagatelji še nekaj časa prisotna, saj še ni docela jasno, kako se bodo stvari razvijale. Osebno sem optimist. Tudi zaradi zgodovine pred 20 timi leti, ko se je v večjem delu sveta, v podobnih razmerah, uspešno uresničil prehod iz totalitarizma v demokracijo
Stranski produkt Reaganove politike politične in ekonomske liberalizacije je bil poceni bencin
Ravno 6. februarja letos bodo v Ameriki praznovali 100 letnico rojstva, tam še vedno priljubljenega, predsednika Reagana. V forumih po internetu je zadnje čase pogosteje zaslediti njegove izjave, ki se nanašajo na manjšo državno porabo in večjo ekonomsko liberalizacijo, temelječo na zasebni iniciativi. Eden njegovih najbolj znanih sloganov, ki ga je velikokrat ponavljal v javnosti, se je glasil: »Država ni rešitev naših problemov, temveč je sama problem.« Mar ne slišimo nekaj podobnega danes iz ust demonstrantov v Tunisu in Egiptu?
Rad bi omenil še eno od Reaganovih potez, ki so med takratnimi ekonomisti na začetku zbujali precejšnje presenečenje in nestrinjanje. Leta 1981 so mu svetovalci nenehno prigovarjali naj vendarle dvigne davke na bencin, in s tem napolni prazno državno blagajno. Ko mu je eden od bližnjih sodelavcev, John S. Harrington nekoč zopet omenjal ta predlog, mu je predsednik odgovoril: »Veš John, če to storim bodo cene bencina zrasle in vsakdo, ki bo točil na črpalki se bo takrat spomnil name. Če hočem pridobiti zaupanje ljudi ne smem dvigati davkov. In tega ne bom storil.«
Reagan s svojim liberalizmom ni pripomogel le k poceni bencinu, ki je, med drugim dvignil tečaje delnic v 80 tih in 90 tih letih, temveč za svoje pionirsko delo na področju demokratizacije tretjega sveta, ob bližnjevzhodnih dogodkih doživlja svojevrstno potrditev.
Kar se borznega vlagatelja tiče, temu ni treba biti pionir. Dovolj je pogled v zgodovino in ne ponavljati starih napak. Če se egiptovski primer izteče v več demokracije, smo na pragu novega vzpona na Wall Streetu.
