Gospodarska kriza je pri nas v polnem zamahu in resnična. Situacija bi morala med nosilci ekonomske politike spodbuditi prevetritev njihovih dosedanjih stališč glede gospodarskega sistema v Sloveniji, kar se pa nikakor ne zgodi. Ne zgodijo se niti investitorji, ki naj bi z novimi vlaganji močneje pognali domači gospodarski stroj in zmanjšali nezaposlenost. Vprašanje, ki je tu pomembno je, zakaj se to ni in se ne zgodi, kljub milijardam državnih subvencij, ki so bile v preteklih letih porabljene?
Domača stroka se večinoma priklanja Keynesijanski ekonomski doktrini, ki se naslanja na izdatnejše povpraševanje države, ki naj bi pomagalo vzdrževati polno zaposlenost. Denar za te intervencije naj v današnjih razmerah ne bi bil problem, ker da so, po mnenju domačih zagovornikov, investitorji (kupci slovenskih obveznic) pri svojem obnašanju rigidni, zaradi česar bodo po določenih obrestnih merah še dolgo časa pripravljeni posojati denar, ne glede na dejavnike, ki določajo ponudbo in povpraševanje.
Zahteve po vedno višjih stopnjah donosov
Naša država se je pri tem oklepala na teorijo »brezdelnega denarja«, ki naj bi ga bilo za nas, doma in v Evropi, v izobilju. Toda zadnji skok obrestnih mer za slovenske obveznice za več kot eno odstotno točko je pokazal, da temu ni tako. Tuji in domači investitorji so se, kot kaže »brezdelnemu« denarju pripravljeni odreči le ob višjih obrestnih merah. Podoben motiv imajo podjetniški vlagatelji katerih investicijska pripravljenost, prav tako ni toga. Če pri prvi skupini vlagateljev prevladujejo vprašanja povezana z možnostjo državnega bankrota, pa je za drugo skupino vlagateljev primarno vprašanje donosi. Dejstvo je, da sedaj tako investitorji v obveznice kot podjetniki zahtevajo vedno višje stopnje donosov. Gre za navaden pohlep ali delovanje ekonomskih zakonitosti?
Ekonomija pozna pojem elastičnost povpraševanja, kjer je kupec ob nižji ceni pripravljen kupiti več določenega blaga, ob višji pa manj. Podobno je tudi pri investiranju. Če so pričakovani dobički nižji bodo vlagatelji vlagali manj, če ocenjujejo da bodo višji, bodo investirali več. Očitno je, da zasebni kapital porast državnega subvencioniranja ne dojema kot nekaj, kar bo v prihodnjih letih povečalo stopnjo donosnosti podjetniških naložb v Sloveniji. Nasprotno, dojema jo kot coklo prihodnji gospodarski rasti.
In kakšne ukrepe bi vlagatelji razumeli kot znak višanja prihodnjih profitnih stopenj?
Nižanje davčnih stopenj in deregulacijo. Nižji davki, brez dvoma, na najbolj naraven način povečajo stopnjo donosnosti, saj vlagatelj računa z večjo razpoložljivo vsoto denarja, ki naj bi mu ostala v žepu po plačilu dajatev. Vzemimo, da bi z vložkom 100 evrov vlagatelj lahko danes pri nas ustvaril 10 evrov dobička in, da mu ob 60 odstotni davčni stopnji (gre za približek dejanskih davkov v Sloveniji, ki jih mora podjetnik plačati za plače zaposlenih, DDV, davke od dobička itd.), v žepu ostane 4 evre (6 evrov preko različnih vrst davkov pa ostane državi). Ob nespremenjeni davčni stopnji vlagatelj sedaj ni pripravljen ničesar dodatno vlagati, zaradi znanega zakona o elastičnosti investiranja. Spomnimo se na prej omenjeni brezdelen denar, ki pa ni tako brezdelen kot se je zdelo.
Kaj se pa zgodi, če bi država znižala efektivno davčno stopnjo na 40 odstotkov? Tedaj bi investitorju v žepu ostalo 6 evrov, državi pa 4 evre. Če je bil vlagatelj prej zadovoljen določeno vsoto vložiti ob le 4 odstotnem čistem dobičku (4 evre na 100 vloženih evrov), bi sedaj, ob 6 odstotnem čistem dobičku po zakonitosti elastičnosti investiranja, bil pripravljen vlagati več. Dodatni zasebni vložki bi pomenili tudi nova delovna mesta tiste vrste, ki bi imela za seboj ekonomsko podlago in večjo stabilnost in ne le socialno podporne komponente, ki ne ustvarja dolgoročnih delovnih mest.
Zasebni izdatki za vlaganja imajo višji multiplikator kot proračunska poraba
Keynesijanci so še mnenja, da pri višjih davčnih stopnjah, lahko namesto zasebnih vlagateljev navsezadnje troši tudi država. Po njihovem je povsem vseeno ali na primer 4 evre potroši zasebnik in 6 evre država, ali 6 evrov zasebnik in 4 evre država, ker je v obeh problemih seštevek 10 in končni učinek na agregatno povpraševanje v obeh primerih enak. Toda multiplikator oziroma končni efekt povečanja povpraševanja v obeh primerih ni enak. Dokaz za to je povsem empiričen: Slovenija kljub enormnim državnim intervencijam ni uspela zmanjšati nezaposlenosti oziroma pomembneje povečati gospodarsko rast. Nasprotno imajo zasebni izdatki za vlaganja, na podlagi izkušenj v tujini, veliko višji multiplikator na končno razpoložljive dohodke ljudi in njihovo potrošnjo kot proračunska poraba. Zakaj je temu tako, je drugo vprašanje. V razmišljanjih se sedaj opiramo le na prej zgodovinskem empirične primerjave glede posledic na nezaposlenost in gospodarska rast v enem in drugem primeru.
Dosedanji način razmišljanja bi morali pošteno prevetriti
Manjša pripravljenost na investiranje in nižja multiplikacija pa ne nastopa le v primeru visokih davkov. Podoben negativen učinek imajo tudi stalne spremembe v gospodarski zakonodaji, rast regulacije in še posebej togi trg delovne sile. Manj, ko se zakonodaja menja, bolj ko se odpravlja regulacija (npr. umetna zaščita potrošnikov) in manj, ko so delovna mesta zaščitena, višja je pričakovana profitna stopnja in posledično višja je pripravljenost investitorjev za dodatna vlaganja.
Ko se, ničkolikokrat, javnost in verjamem tudi nosilci ekonomske politike sprašujejo kaj storiti, da se izvlečemo iz sedanjega brezna, bi se morali preprosto večkrat postaviti v vlogo investitorjev. In dosedanji način razmišljanja pošteno prevetriti. Ne le zaradi borznih vlagateljev, ki bi tedaj vsekakor bolj smelo vstopali na naš trg, s čimer bi zmanjšali težave bank zaradi nižjih vrednosti hipotek in drugih jamstev, temveč predvsem zaradi večjih, tujih in domačih, naložb. Prej ko se bomo s tem sprijaznili bolje nam bo.
