8 razlogov za nakup delnic naftnega sektorja v letu 2011

8 razlogov za nakup delnic naftnega sektorja v letu 2011

V iztekajočem letu, ki ga je na borznem področju vsekakor zaznamoval močan porast cen surovin, npr. bakra, koruze in predvsem zlata (le to je poraslo na rekordno vrednost 1.400 USD za unčo), se mnogi vlagatelji sprašujejo, zakaj nafta kot najpomembnejši globalni energent, ni doživel podobnega razcveta, saj se je od začetka leta podražila le za dobrih 10 % in kakšna so pričakovanja za prihodnje leto.

Na prvi del  vprašanja o »zaostajanju« rasti  cene nafte  v  letu  2010 bi lahko  najkrajše  odgovorili,  da je na to sicer  vplivalo  več dejavnikov,  kot poglavitna pa bi lahko  izpostavili vsesplošen  strah pred morebitnim  drugim  recesijskim  dnom v  ZDA  ter  povečane zaloge  nafte v  razvitih državah.

Kljub navedenemu pa so nedvomno vedno opaznejši  pozitivni znaki  za vlagatelje  v  naftni  sektor.  To potrjuje  tudi rast cen nafte  v  začetku decembra na najvišje  vrednosti  letos  (blizu  90 USD za sod),  kar kaže,  da bi lahko  cena nafte  v  prihodnjemu  letu  nadoknadila  zaostanek za drugimi  surovinami  in že v  začetku leta  2011 ponovno  prebila psihološko  mejo  100 USD.  V nadaljevanju  navajam kratek  povzetek  osmih  razlogov,  ki  jih analitiki  vidijo oz. vidimo kot ključne za takšna  pričakovanja.

1.Globalno povpraševanje po nafti se krepi

Upoštevajoč  poročilo  o stanju na naftnem trgu, izdano  s strani  Mednarodne  agencije  za  energijo  (IAE) sredi  oktobra 2010, se je globalna  poraba nafte v  letošnjem tretjem četrtletju povzpela  na 87,6 milijonov  sodov na dan. To glede na leto  poprej pomeni  povečanje za 2,4 mio  sodov  na dan oz. za skoraj 3 %. Večina  tega porasta prihaja  iz razvijajočih  se  držav, ki  so porabile za 1,4 milijona sodov nafte na dan več kot leto poprej. Resnično  presenečenje pa je, da se je poraba za 1 mio sodov na dan povečala  tudi  v  razvitih  državah, predvsem v  ZDA  (za 0,7 mio sodov na dan).

Če navedeni  podatek pogledamo  na daljše  razdobje  vidimo,  da tako intezivna  rast  porabe nafte  v  tretjem četrtletju ni bila  dosežena od leta  2004,  ko se je poraba  povečala  za 2,6 milijonov  sodov. Skupna poraba v  višini 87,6  mio sodov  na  dan  pa  po  podatkih  IAE pomeni  najvišjo  dnevno porabo nafte  v  vsej zgodovini.  Navedeni  podatki le potrjujejo okrevanje globalnega gospodarstva,  tako v ZDA kot  tudi  v razvijajočih se državah. Le to je razvidno   tudi   iz   spodnjega  grafikona   kazalca   PMI  (Purchasing   Managers   Index),   ki   je  eden  bolj  enostavnih   in pomembnejših   kazalnikov,   ki   prikazujejo   gibanja   v   gospodarstvu. Ta indeks  je   namreč  sestavljen  iz petih osnovnih kazalnikov gibanj v gospodarstvu:  novih naročil,  stanja  zalog, obsega proizvodnje, obsega dobav in stanja  zaposlenosti. Vrednost  indeksa  nad  50 kaže rast gospodarstva, vrednost pod 50 pa  krčenje.


Vir:Bloomberg

Navedeni  grafikon  le  potrjuje  nadaljevanje  gospodarske  rasti  v   dveh  največjih   svetovnih   ekonomijah,   ZDA   in Kitajski.    Z  vidika porabe  nafte  velja  še dodati,  da je  v oktobru  2010 prodaja avtomobilov  v  ZDA,  preračunana  na letno  raven, znašala  12,25  milijonov  novih  vozil,  kar je najvišje  od julija  in avgusta 2009,  ko je vlada  umetno povečala  povpraševanje  po avtomobilih  s programom denarnih  vzpodbud  za  menjavo starih  avtomobilov  za nove (t.i.  »Cash  for Clunkers«).  Navedena  letna  prodaja je sicer  še vedno zelo  daleč  od tistih  rekordnih  16 milijonov prodanih   novih   vozil  v   letih 2005  in  2006,   vendar  pa  pozitiven   obrat  v   prodaji   avtomobilov   zagotavlja   tudi povečevanje potrošnje nafte v ZDA.

2. Padajoče zaloge

Že v  uvodu smo povečane zaloge  nafte  in njenih  derivatov  v  razvitih  državah  izpostavili  kot enega izmed  ključnih dveh dejavnikov  za sorazmerno skromno rast cene nafte  v letošnjem  letu.  Kljub temu, da razvite države zadnja leta niso  več glavno  gonilo  rasti  povpraševanja  po nafti,  pa je stanje njihovih  zalog  nafte  še vedno pomemben  kazalec za napovedovanje prihodnjih  gibanj  cen nafte.  Najbolj reprezentativni  kazalec  zalog  vsekakor zagotavlja  največji posamični porabnik v  razvitem svetu - to so ZDA.


Vir: Uprava za energetske  informacije  ZDA

Iz priloženega  grafikona  je razvidno,  da so bile  zaloge  nafte  in njenih  derivatov  v  ZDA  v  večjem delu letošnjega  leta na najvišjih  ravneh v  zadnjih  treh letih,  v  zadnjih  mesecih  pa je jasno razviden  obrat  in postopno padanje.  Še najbolj  je ta trend opazen pri zalogah  bencina,  kjer se je trend upadanja pričel že na začetku leta.  Podoben trend je zaznati  tudi  v  drugih  razvitih  državah, saj so po podatkih Mednarodne  agencije  za energijo  (IAE) zaloge  nafte  in destilatov  v  letošnjem  tretjem  četrtletju  v  razvitem  svetu upadle  za 0,6  mio sodov na  dan,  kar je prvo kvartalno zmanjšanje zalog v teh državah od leta 2008.

3. Inflacijska pričakovanja

Čeprav inflacijska  pričakovanja  v  ZDA  ostajajo pod ravnijo  izpred  leta  dni,  pa so  nedavne najave novih  ukrepov t.i. »kvantitativnega   sproščanja«   oz.  odkupov  državnih   obveznic   s  strani   ameriške   centralne   banke,  povzročile postopno naraščanje inflacijskih pričakovanj.  To je  razvidno  iz  priloženega  grafikona,  ki  kaže razliko  v  zahtevani donosnosti  med  ameriško  petletno  državno obveznico  in državno  obveznico  z  zaščitno  inflacijsko  klavzulo.  Le ta se je v zadnjih mesecih povečala  za približno  pol odstotne točke. V končni fazi bodo lahko  višja  inflacijska pričakovanja ošibila ameriški  dolar,  vlagatelji  pa  bodo zaščito  pred višjo  inflacijo iskali v  plemenitih  kovinah  (zlatu),  kmetijskih surovinah in nafti, kar bo pomenilo dodaten dejavnik za  zvišanje  cen nafte.


Vir: Bloomberg

4. Korelacija z gibanjem cen zlata

Na prejšnji  argument se posredno navezuje tudi  naslednji.  V zadnjih  letih  letih  se je  v gibanju cen nafte  in zlata odražala  visoka  stopnja  korelacije.  Kljub  temu   je  iz   priloženega   grafikona   s  pozornim opazovanjem  mogoče ugotoviti  določen  časovni  zamik  v  korelaciji  oz. da je cena zlata  nekakšen »predhodnik«  gibanja  cen nafte,  saj  tako svoj sezonski   vrh kakor dno doseže  nekaj  mesecev preden  se  podobno zgodi  z  ceno  nafte.   To je  še  posebej razvidno  v  obeh »odstopanjih«  v  letu  2008.  V letu  2009 je stopnja koreliranosti oz. trend gibanja cen zlata in nafte bila ponovna visoka,  spomladi  letos  pa je cena nafte  zaradi  že omenjenih  recesijskih  strahov in povečanja  zalog  v razvitih  državah, začela  zaostajati  za močno rastjo cene zlata.  Kljub temu  se  je v  decembru cena nafte  ponovno približala  najvišjim  letošnjim  vrednostim  iz  aprila.  Po analogiji  korelacije  z  zlatom  in ob nadaljevanju  globalnega okrevanja se  pričakuje,  da bo cena nafte  nadaljevala  z  sorazmernim  »dohajanjem« gibanja  cene  zlata  in drugih surovin  že v  nekaj mesecih  ter posledično  v  takšnem obdobju  tudi  prebila  psihološko  cenovno mejo  100 USD za sod.


Vir:  Bloomberg

5. Večanje kupne moči kitajskega potrošnika

Ponovno višanje cen nafte in podobna  pričakovanja za v  prihodnje odpirajo vprašanje  dostopnosti  za potrošnike  na razvijajočih se trgih, ki imajo  v povprečju, še vedno precej  nižje dohodke kot potrošniki v  razvitih državah. Toda, če se  vzame   v  obzir   samo  potrošnika  na največjem razvijajočem  trgu zlahka  ugotovimo,   da si  povprečni  kitajski potrošnik lahko za svoj dohodek privošči nakup bistveno večje  količine nafte kot pred petimi leti.

Leta  2005 je namreč povprečna plača  na Kitajskem  znašala  321 USD.  Ob povprečni  ceni  nafte  v  letu  2005,  ki  je znašala  61 USD,   si  je takrat povprečni  kitajski  potrošnik  lahko  za letno  plačo  kupil 63 sodov  nafte.  Letos,  ko povprečna cena soda surove  nafte  znaša 85 USD,  povprečna mesečna plača  na Kitajskem  pa 656 USD,  pa si  lahko povprečni kitajski potrošnik za letno plačo kupi skoraj  93 sodov nafte. Kljub podražitvi  nafte  se je torej kupna moč kitajskega  potrošnika  napram nafti povečala skoraj za 50 %.

Za primerjavo,  povprečni  ameriški  potrošnik  ima  letni  dohodek 36.000  USD.  Toda v  primerjavi  s stanjem izpred petih   let,   si   lahko   za  letno   plačo,   po  določenih   podatkih   (vir:   Wikipedia),   kupi   kar  20  %  manj   sodov  nafte. Povprečna plača  se je  v  tem obdobju  v  ZDA  povečala  za  12 %, povprečna letna  cena nafte,  kot izhaja  iz  gornjih navedb, pa  za  39 %. Na podlagi zgornjih podatkov lahko predvidevamo,  da na  najbolj  rastočem svetovnem trgu, Kitajski, obstaja veliko rezerv za nadaljnje  večanje (zasebne) potrošnje nafte oz. njenih destilatov.

6. Sorazmerno skromne proste proizvodne zmogljivosti držav OPEC

Obstoječa proizvodnja  enajstih  držav,  članic združenja naftnih  proizvajalcev  OPEC,  je  bila  v  oktobru 2010,  kot je razvidno  iz  priloženega  grafikona,  na  precej  nižjih ravneh  kot sredi  leta  2008,  ko je cena nafte  dosegla  svojo rekordno vrednost. Kljub temu  pa  po določenih  podatkih  (OPEC,  Bloomberg)  proizvodnja  nafte  v  združenju za 1,8 mio sodov oz. 7,5 % presega dogovorjeno skupno proizvodno kvoto.  Glede na to ni presenetljivo,  da iz  okrilja  držav OPEC  trenutno  ni pritiskov za povečanje proizvodnih kvot saj jih dejansko že občutno presegajo.

Analitiki  sicer  v  prihodnjemu  letu,  zaradi  globalnega  okrevanja in povečanega  povpraševanja, pričakujejo  uradno zvišanje  proizvodnih  kvot  OPEC-a,  kar pa bo  pomenilo tudi zmanjšanje prostih proizvodnih zmogljivosti. Kot izhaja iz  priloženega  grafikona  je obstoječa  proizvodnja le dobrih 10  % pod maksimalno  proizvodnjo sredi leta 2008.  Bistveno povečanje  proizvodnih kvot in dejanske proizvodnje bo  pomenilo  zmanjšanje prostih proizvodnjih zmogljivosti, kar bo na trgu,  podobno kot sredi leta  2008,  delovalo kot močan dejavnik nadaljnje rasti cene nafte.


Vir: Bloomberg

7. Vprašljiv potencial Iraka (na kratek rok)

Argumentom  iz  prejšnje točke o znižanju  prostih  proizvodnih  zmogljivosti mnogi  analitiki  oporekajo zaradi  Iraka.  Ta država,  ki  naj  bi potencialno  bila  ena največjih  svetovnih proizvajalk nafte, je sicer članica OPEC-a, vendar zaradi znanih vzrokov ni  vključena  v  njihov  sistem  formalnih  proizvodnih  kvot.  Nasprotniki  argumentov iz  prejšnje točke namreč trdijo,  da ima  Irak bistveno  večje rezerve naftnih  nahajališč  kot  največja članica  Saudska Arabija  in da bi lahko že v  kratkem proizvajala preko 12  milijonov sodov nafte  na dan.

Obe  trditvi  sta  po mnenju večine  analitikov  dvomljivi,  če  ne  celo  zavajajoči.  Če   opustimo  ocene rezerv, ki   se mnogokrat navajajo ob neupoštevanju rentabilnosti proizvodnje na posameznih  nahajališčih, lahko  vsekakor z večjo utemeljenostjo  zatrdimo,  da je trditev  o porastu proizvodnje  na kratek rok s sedanjih  2,4 milijona  na  12 milijonov sodov dnevno nerealna  tudi  za laičnega  spremljevalca.  Ta številka  namreč izhaja  iz  podpisanih  pogodbenih  kvot Iraka z največjimi svetovnimi naftnimi družbami in jih kot take v  svojih argumentaciji uporabljajo določeni analitiki.

Dejansko pa so ocene »insiderjev«  v  sektorju bistveno  bolj zadržane oz. nižje.  Mednarodna  agencija  za energijo (IEA) ocenjuje, da bi lahko  povprečne dnevne  proizvodne  zmogljivosti  v  Iraku do leta  2030 dosegle  6,5 milijonov sodov.  To bi na  letni  ravni  pomenilo  proizvodnjo  2,4 milijarde  sodov,  kar bi jo med enajstimi  članicami  OPEC-a,  ob nespremenjenih  količinah  proizvodnje  v  preostalih  državah,  poneslo  s sedanjega devetega kar na tretje mesto (za največjo Saudovo Arabijo  in  drugim Iranom, ki  načrpata 8,2 oz. 3,7 milijarde sodov nafte letno). Tudi vodilni mož francoske naftne  multinacionalke  Total je  leta  2009 uradne pogodbene  proizvodne  kvote  označil  kot nerealne  in dejal,  da bi bil za Irak velik uspeh dvigniti dnevno proizvodnjo na 7 do 8 milijonov sodov nafte.

Dolgoročno bo Irak vsekakor postal eden najpomembnejših ponudnikov  na  naftnem trgu, na kratek rok pa njegov vpliv na gibanje cen nafte ostaja zanemarljiv.

8. Brent prehiteva WTI

Na naftnem trgu obstajata  dve glavni  vrsti  oz. znamki  nafte,  ki  funkcionirata  kot  referenčna (primerjalna)  cenovna indeksa.  To sta  WTI (West  Texas  Intermediate)  in  Brent (poimenovana  po nahajališču v  Severnem morju). Nafta tipa  WTI je nekolika  lažja  in vsebuje nekoliko  manj žvepla  zato je lažja  za predelavo  v  rafinerijah.  Glede  na to ni presenetljivo, da je zadnjih 27 let v  povprečju bila  za 1,22 USD po sodu dražja od nafte tipa Brent.  Letos pa se je to razmerje obrnilo, saj je trenutno  sod nafte tipa  Brent v povprečju za 1 USD dražji od soda nafte tipa WTI.

Vzroki niso  v  kemijski  strukture obeh vrst nafte,  saj sestava in kvaliteta  obeh tipov  nafte  ostajata enaki,  temveč to po mnenju večine  analitikov  odraža trende na naftnih  trgih.  V pojasnilo  je potrebno najprej  dodati,  da se na trgu cena nafte  WTI uporablja  kot cenovni  indeks  za ameriški  trg, medtem pa cena nafte  Brent služi kot cenovni  indeks za ostale  trge. Navedeni  preobrat v  cenah tako le  odraža bistveno  povečanje  povpraševanja oz. porabe nafte  na trgih  izven ZDA.  Torej,  ko je nafta  tipa  Brent  dražja od nafte  tipa  WTI,  sta ponudba  in povpraševanje  po nafti  na mednarodnih trgih bistveno bolj »tesna« kot je to v primeru ZDA.

Z  vidika prihodnjega gibanja cen nafte je pomembno vedeti, da je v  preteklih  letih oz. obdobjih,  ko je bila nafta tipa Brent dražja od WTI, le to sovpadalo z obdobji stabilnih oz. rastočih cen nafte.

Zaključek

Omenjenih  osem razlogov  zagotovo kaže na potenciale  za dolgoročno  rast cene nafte  in  s tem cen delnic  v  naftnem sektorju.  Morebitno  počasnejše  okrevanje globalnega   gospodarstva  od pričakovanega lahko  sicer   rast naftnega sektorja začasno odloži,  toda  na dolgi rok ni dvoma,  da bo naftni  sektor eden največjih  dobitnikov  zgodovinskega procesa prehoda razvijajočih  (predvsem azijskih)  držav med najbolj  razvite  države  in največje  porabnike  nafte  na svetu.  Znotraj sektorja  bodo zaradi   rastočega  povpraševanja  po  omejenih   naftnih   virih,   največje  zmagovalke predvsem  družbe, ki  ponujajo  vrtalne  storitve  in opremo  za naftna  polja  in družbe,  ki  imajo  v  lasti  največje rezerve najboljših naftnih nahajališč.

Tako so družbe, ki  ponujajo  storitve,  novega horizontalnega  načina  pridobivanja  nafte  na področjih ZDA, bogatimi z naftnimi  skrilavci,  od aprila letos  cene za svoje ključne  storitve  povečale  že za  50 %. Naftne družbe proizvajalke tako  že  poročajo  o  dvo-tri   mesečnih   čakalnih   rokih   za  dokončanje  njihovih   novih   naftnih   vrtin,   ker  njihovo povpraševanje po odprtju  novih  nahajališč  enostavno presega ponudbo tovrstnih  storitev.  Podoben trend bo iz  ZDA zagotovo prešel  tudi  na ostale  pomembne proizvajalke  nafte  (v  Braziliji se  je  že  začel),  višanje  cen nafte  pa bo proces  odpiranja  novih   naftnih  nahajališč   le   še   pospešil.   Cene delnic   nekaterih  najboljših  družb za storitve   na naftnih  poljih so tako  letos  že občutno porasle,  potencial  rasti  pa je še mnogo večji,  saj so se v  zadnjem  obdobju prosperitete za naftno-storitvene družbe, t.j. od leta  2004-2008,  cene delnic nekaterih tovrstnih družb povečale tudi za  500% in več. Med družbami,  ki  proizvajajo  nafto,  pa bodo najbolj  profitirale  tiste,  ki  imajo  v  lasti  največje rezerve  najboljših   naftnih  nahajališč   (V  ZDA   npr.  na področjih   z   naftnimi   skrilavci   kot je  Bakken,   v   svetu  pa nahajališča  pred brazilsko  obalo, v Iraku, ipd…).

Priporoči članek prijatelju