Spokojnost lahko vlagatelj torej doseže z varčevalnimi horizonti, daljšimi od deset let, hkrati pa ne sme pozabiti na pozitivne učinke, ki jih prinaša razpršitev premoženja, dodatno previdnost pa doseže tudi s periodičnim varčevanjem (t.i. metodo povprečnega stroška).
Če razmišljamo o idealni naložbi, bi od nje pričakovali, da bi bila varna kot bančna vloga, likvidna kot denar v nogavici in donosna kot izveden finančni instrumet, poleg tega pa še popolnoma neobdavčena in brez kakršnih koli stroškov. Ker vemo, da take naložbe ni, nas zanima ali menite, da je morda globalni vzajemni sklad naložba, ki se temu idealu kar najbolj približa?
Gorazd Belavič: »Nekoliko hudomušno, a morda vendarle dovolj ilustrativno, bom vaše vprašanje zastavil na drugem primeru: »Če razmišljamo o idealnem čevlju, bi od njega pričakovali, da nas bo grel, ko bo zunaj mraz oziroma, da bo zračen, ko bo zunaj vroče, da bo eleganten, ko bomo na slavnostni večerji, da bo imel petke, ko bomo na plesišču, da bo visok, ko bomo na košarkaškem igrišču, da bo kot copat v domači uporabi, da ga lahko pritrdimo na smuči, ko zapade prvi sneg itd. Ker vemo, da takšen čevelj ne obstaja, ali je morda športno-klasičen čevelj obutev, ki se temu idealu vendarle najbolj približa?« Marsikdo bi odgovoril – morda, saj bi v takem čevlju počel skoraj vse razen smučanja. Spet drugi bi odgovoril, da so kompromisi vendarle preveliki in da je takšen čevelj večinoma neuporaben. Vsem pa bi bilo verjetno jasno, da posamezen čevelj služi določenemu namenu, zato tudi ljudje posedujemo več različnih vrst čevljev. Ključno spoznanje zgornjega primera je torej definiranje obutvenih potreb, oziroma, če ugotovitve apliciramo na primer finančnih inštrumentov, definiranje profila vlagatelja. Vlagatelj si mora odgovoriti na vprašanja o svojih ciljih in horizontu varčevanja ter odnosu do tveganja. Tako kot za obiskovalca plaž predstavljajo natikači idealno obutev, tako je tudi tveganju nenaklonjen vlagatelj z naložbenim horizontom krajšim od enega leta pozoren le na varne bančne vloge in zanj bi težko priporočal globalni vzajemni sklad.
Globalni delniški vzajemni sklad iz vašega primera je po mojem mnenju primeren temelj za premoženje vlagatelja, katerega naložbeni horizont traja dlje od pet let in katerega nagnjenost k tveganju je povprečna.«
Kako pa se globalni vzajemni sklad ali pa naložba, za katero vi menite, da je boljši približek idealu, obnese pri varčevanju za pokojnino? V mislih imamo bolj kot varnost in donosnost likvidnost. Ali je lahko prevelika likvidnost oz. po domače, da lahko zelo hitro pridemo do denarja, hkrati tudi velika nevarnost za vlagatelja, saj lahko zaradi nediscipline, nekega dne denar preprosto dvigne in zapravi?
Gorazd Belavič: »Večjo likvidnost sam ne bi povezoval z večjo nevarnostjo, da denar zapravimo. Likvidnost nam omogoča, da naložbo prodamo brez večjega vpliva na ceno in nam koristi predvsem v primerih, ko denar nujno potrebujemo v kratkem roku. Če obstaja verjetnost, da bi privarčevana sredstva brezglavo zapravili pred nastopom pokojnine, potem raje razmišljajmo o dodatnem pooblaščencu za dvig sredstev kot pa o nelikvidnih naložbah.
Sicer pa menim, da je globalni delniški vzajemni sklad primeren za varčevanje za pokojnino za vse tiste, ki imajo do pokojnine še vsaj pet let. Kdor zaupa upravljavcu globalnega delniškega sklada, lahko po mojem mnenju vlaga večji delež svojih prihrankov celotno obdobje v en globalni sklad. Ko je približno deset let pred pokojnino, mora resno razmišljati tudi o manj tveganih naložbah (kombiniranih in obvezniških skladih), zadnjih pet let, pa mora pričeti oblikovati tudi bolj varen del premoženja, ki ga sestavljajo inštrumenti denarnega trga.«
Ali nas s pokojninsko problematiko preveč strašijo nekateri politiki in finančna industrija, ali pa gre za dejansko velik problem v prihodnosti? Namreč mediji kot glavni razlog, ki nas bi moral skrbeti, ko beseda nanese na višino pokojnine, omenjajo vse starejše prebivalstvo in posledično preveliko breme, ki ga bo morala nositi aktivna populacija. Ne omenja pa se drugega dejstva, da je prebivalcev planeta Zemlja prej preveč kot premalo in glede na to, da se planet vse bolj globalizira, bodo verjetno migracije in višanje standarda rešile omenjen problem. Kakšno je vaše mnenje o prej zapisanem?
Gorazd Belavič: »V drugem novembrskem intervjuju sem o tej temi nekaj že pisal. V letu 2007 so izdatki povezani s staranjem prebivalstva v Sloveniji (pokojnine, zdravstvena oskrba, sociala) znašali 22,9% BDP, pri ohranjanju trenutne ureditve pa bi se ta delež povzpel za 12,6 o.t. na 35,5% BDP v letu 2060 (1). Ocene vlade RS so celo bolj dramatične, saj naj bi javni dolg že v letu 2021 samo na račun pokojninskih obveznosti presegel 60% BDP (2) . Glavni »krivec« naraščajočih obveznosti so neugodne demografske razmere. Če povzamemo podatke Eurostata, s katerimi razpolaga vlada RS (3), vidimo, da smo imeli v letu 2009 1 upokojenca na 1,67 zaposlenega, leta 2040 pa naj bi to razmerje znašalo kar 1:1. V Sloveniji se prvič, relativno hitro upokojujemo, saj je poprečna starost ob izstopu s trga dela leta 2006 znašala 59,8 let, evropsko povprečje pa leta 2008 61,4 leta (4) (leta 2008 je bilo v Sloveniji zaposlenih le 32,8% ljudi med 55 in 64 letom, v EU-27 pa kar 45,6%) in drugič, relativno pozno zaposlimo. Težave proračunu povzroča tudi upokojevanje »baby boom« generacije, ki bo nastopilo v obdobju 2014–2020. Naslednja generacije namreč ni dovolj številčna, da bi financirala njihove pokojnine.
Vlada želi s pokojninsko reformo oziroma posodobitvijo pokojninskega sistema omiliti obstoječe težave. Predlaga postopen dvig upokojitvene starosti, uvedbo spodbud za daljšo delovno dobo, usklajevanje pokojnin z rastjo plač in življenjskih stroškov. Na žalost pa osnova obveznega dela pokojninskega sistema ostaja pretočni sistem (t.i. »pay-as-you-go« sistem). Strinjam se namreč s strokovnjaki, ki menijo, da bi del obveznih prispevkov za pokojnine namenili tudi naložbenem varčevanju, ki ponuja višje donosnosti in s tem manjše obremenitve za državo in varčevalce. Obstoječi pokojninski skladi v okviru drugega stebra, ki ponujajo naložbeno varčevanje in so zaenkrat prostovoljni, imajo izrazito konzervativno naložbeno politiko, ki je neustrezna za dolgoročno varčevanje (5).«
Pogosto slišimo stavek, da je potrebno v vzajemne sklade vlagati dolgoročno. Koliko časa, pa recimo v letih, sploh je dolgoročno? Zanimiv je namreč podatek, da je vlagatelj, ki je svoja sredstva vložil tik pred borznim zlomom leta 1929 prišel na nominalno izhodišče šele 25 let kasneje. Kako časovno daleč mora biti cilj, da bi vlagatelj mirno vložil svoja sredstva, vzel uspavalno tableto in se nekega dne zbudi kot upokojenec, ki bi lahko živel srečno do konca svojih dni, kot nam to radi povedo v pravljicah. Ali je morda odgovor v metodi povprečnega stroška oz. "cost averaginga" ali pa je slednji zgolj marketinški prijem?
Gorazd Belavič: »Pomembnost dolgega roka strankam pojasnjujemo z donosnostjo delnic ameriških podjetij v obdobju 1926–2008, ki so jo izračunali pri Ibbotsonu (6). V omenjenem obdobju je bilo 71% enoletnih obdobij, ko so imele delnice velikih ameriških podjetij (S&P 500 indeks) pozitivno donosnost. Hkrati se je izkazalo, da so imele omenjene delnice kar 96% vseh desetletnih obdobij pozitivno donosnost. V kolikor pa je vlagatelj izbral dvajsetletno obdobje varčevanja, pa ni imel niti enega negativnega dvajsetletnega obdobja. Ugotovimo lahko, da se z daljšanjem dobe varčevanja verjetnost negativne donosnosti zmanjša. Sam menim, da kot dolgoročno lahko označimo obdobje okoli 10 let, saj je tam verjetnost negativnih donosov relativno majhna in sprejemljiva (okoli 4% za omenjeni primer).
Spokojnost lahko vlagatelj torej doseže z varčevalnimi horizonti, daljšimi od deset let, hkrati pa ne sme pozabiti na pozitivne učinke, ki jih prinaša razpršitev premoženja, dodatno previdnost pa doseže tudi s periodičnim varčevanjem (t.i. metodo povprečnega stroška).«
Ali je sploh smiselno, da vlagatelj, ki vlaga v globalni vzajemni sklad, redno spremlja informacije iz sveta financ ali je to prej škodljivo, ker se zaradi prevelike količine informacij a) vlaganja bodisi prestraši, rekoč: "to ni zame oz. tega ne razumem" ali pa prepogosto preskakuje iz sklada v sklad v upanju, da bo zadel naslednjo vročo zgodbo?
Gorazd Belavič: »Zanimivo vprašanje. Načeloma je informiranost koristna, če ne drugega nam omogoča izbiro ustreznega upravljavca, pa tudi smiselno sestavo premoženja. Je pa hkrati res, da preobilje informacij marsikdaj zamegli osnovni cilj varčevanja in vlagatelja napeljuje k pogostejšemu trgovanju. Uspeh takšnega početja je negotov, gotovi so le stroški. Sam bi ljudem priporočal osvojitev osnov varčevanja (npr. poznavanje finančnih produktov in delovanja kapitalskega trga, ugotovitev lastnega varčevalnega profila) in skrbno izbiro upravljavca, interpretacijo aktualnih dogodkov pa naj prepustijo upravljavcu.«
Ali upravljavci skladov tudi sami vlagate za namen varčevanja za pokojnino v sklade ali morda v kakšne druge naložbe?
