»Zgolj geografska razpršitev ni dovolj«

Če razmišljamo o idealni naložbi, bi od nje pričakovali, da bi bila varna kot bančna vloga, likvidna kot denar v nogavici in donosna kot izveden finančni instrumet, poleg tega pa še popolnoma neobdavčena in brez kakršnih koli stroškov. Ker vemo, da take naložbe ni, nas zanima ali menite, da je morda globalni vzajemni sklad naložba, ki se temu idealu kar najbolj približa?

Mitja Svoljšak: »Vemo, da ima v finančnem svetu vsaka stvar svojo ceno – praviloma vedno obstaja »trade-off« med donosnostjo in tveganjem. Zaradi tega vlagatelj, ki se je pripravljen izpostaviti večjemu tveganju, pri donosnosti, ki jo pričakuje od naložbe, upošteva vrsto premij, ki povečano tveganje ustrezno kompenzirajo.

Iz tega vidika lahko rečemo, da je razpršitev sredstev, ki je lastna tudi vzajemnim skladom, način preseganja te ekonomske zakonitosti. Ustrezna razpršitev in alokacija naložb lahko vlagatelju namreč omogočita doseganje višjih donosnosti ob enakem tveganju (oz. enake donosnosti ob nižjem tveganju) – torej praviloma boljše razmerje med tveganjem in donosnostjo kot katerakoli druga samostojna naložba, ki je običajno na voljo povprečnemu vlagatelju. Globalni vzajemni sklad je iz tega vidika, zaradi široke geografske orientacije, dobra izbira, ne pa nujno tudi najboljša. Tudi zaradi vedno bolj prostih kapitalskih tokov ter vedno večje konvergence in soodvisnosti gospodarstev, za optimalno razmerje med tveganjem in donosnostjo premoženja zgolj geografska razpršitev ni dovolj. Pri izbiri vzajemnega sklada je tako pomembneje upoštevati koreliranost posameznih panog oz. vrst naložb (asset classes) skozi poslovni/borzni cikel.«

Kako pa se globalni vzajemni sklad ali pa naložba, za katero vi menite, da je boljši približek idealu, obnese pri varčevanju za pokojnino? V mislih imamo bolj kot varnost in donosnost likvidnost. Ali je lahko prevelika likvidnost oz. po domače, da lahko zelo hitro pridemo do denarja, hkrati tudi velika nevarnost za vlagatelja, saj lahko zaradi nediscipline, nekega dne denar preprosto dvigne in zapravi?

Mitja Svoljšak: »Načeloma je likvidnost zaželena lastnost. Razumen vlagatelj, ki lahko izbira med dvema enako donosnima naložbama, bo izbral tisto, ki je bolj likvidna. Seveda je pri vlaganju oziroma varčevanju disciplina zelo pomembna. Ravno zaradi tega se v procesu upravljanja premoženja, v začetnih fazah, sestavi dokument, ki opredeljuje vlagateljeve naložbene cilje in investicijsko politiko (strategijo) in katerih se morata, razen v izjemnih primerih ali v primeru taktične realokacije, držati oba – vlagatelj in upravljavec premoženja. Izbira nelikvidne naložbe, z osnovnim namenom zavarovati se pred morebitnimi prihodnjimi »trenutki slabosti« (zapravljanjem) je podobno kot če bi omislili prislini jopič, če bi nam psihiater svetoval, da se moramo naučiti se imeti radi.«

Ali nas s pokojninsko problematiko preveč strašijo nekateri politiki in finančna industrija, ali pa gre za dejansko velik problem v prihodnosti? Namreč mediji kot glavni razlog, ki nas bi moral skrbeti, ko beseda nanese na višino pokojnine, omenjajo vse starejše prebivalstvo in posledično preveliko breme, ki ga bo morala nositi aktivna populacija. Ne omenja pa se drugega dejstva, da je prebivalcev planeta Zemlja prej preveč kot premalo in glede na to, da se planet vse bolj globalizira, bodo verjetno migracije in višanje standarda rešile omenjen problem. Kakšno je vaše mnenje o prej zapisanem?

Mitja Svoljšak: »Mislim, da nas s pokojninsko problematiko ne strašijo preveč, prej nasprotno. Globalizacija tega problema ne rešuje, saj so PAYG sistemi zasnovani v okvirih posameznih držav in njenih državljanov. Migracije med geografsko oddaljenimi in hkrati kulturno in demografsko  različnimi državami so premajhne, da bi »pravočasno rešile« to problematiko. Mislim, da se bodo težave še stopnjevale, ko se bodo podobni demografski trendi, ki so značilni za razvite države, začeli dogajati v državah kot so Kitajska in Indija.«

Pogosto slišimo stavek, da je potrebno v vzajemne sklade vlagati dolgoročno. Koliko časa, pa recimo v letih, sploh je dolgoročno? Zanimiv je namreč podatek, da je vlagatelj, ki je svoja sredstva vložil tik pred borznim zlomom leta 1929 prišel na nominalno izhodišče šele 25 let kasneje. Kako časovno daleč mora biti cilj, da bi vlagatelj mirno vložil svoja sredstva, vzel uspavalno tableto in se nekega dne zbudi kot upokojenec, ki bi lahko živel srečno do konca svojih dni, kot nam to radi povedo v pravljicah. Ali je morda odgovor v metodi povprečnega stroška oz. "cost averaginga" ali pa je slednji zgolj marketinški prijem?

Mitja Svoljšak: »Vlagatelj, ki misli, da bo lahko »mirno« vložil svoja sredstva in se čez X let zbudil kot (preskrbljen) upokojenec, oprostite, sanja že v budnem stanju. Kot rečeno, malo stvari je gotovih, pa še te so bolj v domeni naravoslovnih znanosti. V najboljšem primeru obstajajo načini za zavarovanje pred tveganji (nakup zavarovanj, ustrezna razpršitev premoženja, postopno vlaganje,…) – povprečenje stroškov torej prispeva svoj del k zniževanju tveganja. Pri tem se je treba seveda zavedati, da to pomeni tudi potencialno nižje donose (povprečenje stroškov tudi v trendu rasti). Daljše ko je obdobje vlaganja, bolj mirno bo lahko vlagatelj spal. Praviloma je dolgi rok pri vlaganju v vzajemne sklade vsaj 5  let, sam bi rekel da je bližje 10 do 15 let in več.«

Ali je sploh smiselno, da vlagatelj, ki vlaga v globalni vzajemni sklad, redno spremlja informacije iz sveta financ ali je to prej škodljivo, ker se zaradi prevelike količine informacij a) vlaganja bodisi prestraši, rekoč: "to ni zame oz. tega ne razumem" ali pa prepogosto preskakuje iz sklada v sklad v upanju, da bo zadel naslednjo vročo zgodbo?

Mitja Svoljšak: »Spremljanje informacij je vsekakor dobrodošlo in ga tudi sam močno vzpodbujam. Kaj se nato stori s temi informacijami, je seveda drugo vprašanje. Koristno je predvsem zato, ker lahko vlagatelj bolj objektivno oceni dogajanje okoli njega, bolje oceni svoje naložbene zmožnosti in cilje ter se bolj kakovostno posvetuje s finančnim svetovalcem. Dobra obveščenost lahko torej pripomore k zmanjšanju strahu – morda najbolj destruktiven je prav strah pred neznanim. Za vlagatelje, ki iščejo vroče zgodbe, so bolj primerne druge vrste naložb (posamezne delnice, instrumenti s finančnim vzvodom ipd.), ne vzajemni skladi – ti so v prvi vrsti namenjeni discipliniranemu, dolgoročnemu varčevanju.«

Ali upravljavci skladov tudi sami vlagate za namen varčevanja za pokojnino v sklade ali morda v kakšne druge naložbe?

Mitja Svoljšak: »Ja, vsaj kolikor jih jaz poznam. Vendar se način varčevanja, tako kot pri »ne-upravljavcih«, razlikuje od primera do primera. Na način vlaganja namreč prav tako vpliva več povsem specifičnih dejavnikov, ki določajo vrste naložb, aktivnost,… Tudi upravljavci in drugi finančni profesionalci so seveda krvavi pod kožo in so podvrženi vrsti psiholoških pristranskosti pri vlaganju… «