Kostolany bi današnje razmere zopet komentiral v sebi lastnem slogu: »Zgodovina se ponavlja, pesimisti bodo na koncu izgubili, optimisti profitirali.«
Fed in ECB bosta na veliko dovajala gotovino v obtok
Švicarski borzni guru Marc Faber je prejšnji petek zjutraj najbrž doživel šok, ko je na TV izvedel, da se je šef ameriške centralne banke, Ben Bernanke odločil za tako močan poseg povečanja likvidnosti na finančnih trgih. Tako imenovano tretje kvantitativno popuščanje (QE 3) naj bi po uradnih izjavah pomenilo, da bo FED, vsaj do konca leta, vsak mesec kupil za 40 milijard dolarjev hipotekarnih obveznic, k temu pa je treba dodati še približno tolikšno vsoto za nakupe dolgoročnih državnih obveznic, ki so posledica starega, še vedno delujočega, programa posegov, imenovanega »twist operation« oziroma prodaje kratkoročnih papirjev in nakupe dolgoročnih papirjev.
Preprosto povedano, centralni bankir bo na veliko dovajal gotovino v obtok. Nekaj dni prej je podoben program najavila tudi Evropska centralna banka. Njen predsednik Mario Draghi je objavil, da bo ECB kupovala obveznice Španije, Italije in drugih evrskih držav Južne Evrope z zapadlostjo do treh let – in to v neomejenem obsegu. Še boljša novica je bila, da je bila nemška kanclerka Merkel ob tem tiho, nemški finančni minister Wolfgang Schauble pa je Draghija še naglas podprl.
So krive ameriške volitve ali je gospodarstvo v zares težki recesiji?
Oba dogodka povezana s centralnima bankama sta presenečenje, predvsem po jakosti najavljenih ukrepov. Pred kakim letom o podobno izdatnih posegih na denarne trge ni bilo ne duha ne sluha, tokrat pa so se stvari očitno obrnile. Je razlog v prihajajočih novembrskih predsedniških volitvah v ZDA, ali pa sta evropsko in ameriško gospodarstvo v zares težki recesiji?
Rogers in Faber kritična do Bernankeja; stavila sta na padec delnic
Borzni vlagatelji morajo sedaj operirati z novimi dejstvi in to pomeni rekonstrukcijo borzne strategije izpred enega oziroma dveh let. Kaj to pomeni? Najbolj zgovorne so besede Jima Rogersa, znanega komika in borznega investitorja, živečega v Hong Kongu, ki je pred kratkim stavil na padec delnic in se pošteno uštel. Te dni je bil po televiziji videti precej kritičen do ECB in FED-a, rekoč, da tiskanje denarja »prav zares« ne vodi nikamor. Še bolj ogorčen je bil Faber, prav tako rezident Hong Konga, ki je po 2008 sprva precej stavil na obveznice, kasneje pa vsakih nekaj mesecev menjaval pozicije, enkrat v gotovino drugič v delnice – pred kratkim pa je prisegal na padec Wall Streeta. Zdaj rohni, da bi moral Bernanke odstopiti. Pravi, da se Amerika ne sooča več s fiskalnim prepadom, temveč s fiskalnim Grand Canyonom. Pri obeh protestih je treba ugotoviti, da je njuna glasnost verjetno sorazmerna z izgubami obeh renomiranih vlagateljev.
Ali gre po zadnjih dogodkih res za vžig vrvice z inflacijo?
To je sicer možno, verjetno pa se v bližnji prihodnosti najbrž ne bo zgodilo ničesar tako dramatičnega. Dolgoročno pa, je nekoč rekel Keynes, smo vsi mrtvi. Kakorkoli, v finančnih krogih in svetovni politiki danes očitno prevladuje opcija povečevanja denarne mase in želja po stari dobri inflaciji. Svet se še ne bo odločil za skrajno zatiskanje pasov, vse dokler ne bo videl občutno višje stopnje rasti cen. Politiki se gotovo zavedajo, da v primeru recesije na volitvah ne morejo računati na zmago. Centralni bankirji pa le niso tako neodvisni kot se uradno trdi, temveč so tesno povezani s politiko.
Fedova poteza briljantna tako po vsebini kot po timingu
Vendar bi na tem mestu rad povedal, da je Bernankejeva poteza s 40-timi milijardnimi nakupi hipotekarnih kreditov, kljub temu, briljantna tako po vsebini kot po timingu. Za kaj gre. Verjetni zmagovalec predsedniških volitev Obama (verjetni, ker je možno tudi presenečenje) po novem letu napoveduje ukinitev davčnih olajšav bogatim, kar pomeni dvig davkov. Po logiki bi se zdaj moral kapital bogatih umikati iz borznih trgov oziroma bi ti prodajali predvsem obveznice. Toda, napovedani nakupi obveznic ameriške centralne banke utegne bogate vlagatelje pred novim letom prisiliti na premislek. Razlog: zaradi verjetne borzne rasti bi utegnili zamuditi nove zaslužke. Druga kvaliteta Bernankejevega QE3 pa je, da se je zgodil pravi čas – nekaj mesecev pred zvišanjem davkov, ko naj bi »bogati« začeli dvigovati svoj denar. Zato v novem finančnem paketu ne gre za tiskanje denarja na poprek, temveč je verjetno namenjeno tudi »lažjemu« plačevanju davkov bogatih. Ni izključen še en razlog. Možna večja prodaja dolarskih obveznic kitajske centralne banke potem, ko Kitajska utegne povečati svoje denarne rezerve v evrih.
Če se investitor v teh časih obrne narobe, ga lahko pošteno polomi
Je ekspanzija centralnih bank vrnitev h Keynesu? Ne. Amerika bo z novim letom bržkone odpravila davčne olajšave in bolj kontrolirala deficit v proračunu zaradi pritiska republikancev v Kongresu. Minus v državni blagajni verjetno ne bo rasel s tempom kot v letih 2008-2011, bo pa. Tudi v Evropski uniji ne bo ekspanzivnega proračunskega zadolževanja njenih članic. Izdatne državne porabe za zdaj torej ni videti. Bo pa močna likvidnostna injekcija obeh centralnih bank učinkovala na povečanje vrednosti finančnega premoženja. Vse to bolj diši po Miltonu Friedmanu – ki je svoj čas zagovarjal zmerno povečevanje denarne mase v finančnih institucijah in nižanje državne porabe.
Ne glede na vrsto prevladujoče ekonomske usmeritve, z njo naj se bolj ukvarjajo akademiki, pa se za borzne vlagatelje, oziroma njihove denarnice zdaj dogajajo pomembne stvari. Če se bo investitor v teh prelomnih časih obrnil narobe, ga lahko pošteno polomi in razvrednoti svoje prihranke. Lahko pa ob preudarnem investiranju v prihodnjih nekaj letih precej pridobi. Morda celo toliko, da srednje premožnemu borzniku ne bi bilo treba čakati na pokojnino do 65 tega leta starosti, ampak bi se lahko finančno upokojil prej, v službo pa hodil samo še za »svojo dušo« kot radi temu pravimo. To ima seveda svoje prednosti v vsakdanjem življenju kot sta večja osebna neodvisnost in »življenjski optimizem.«
Pesimisti bodo izgubili, optimisti profitirali
Najslabše so jo doslej in jo bodo tudi v prihodnje odnesli oholi vlagatelji, ki denar hranijo v gotovini in odklanjajo kakršne koli naložbene operacije v defenzivne delnice, celo take s 6 ali več odstotnimi stabilnimi dividendami. Pretirana samo zaverovanost v vsakdanjem življenju ni kak poseben greh, toda na borzi ima lahko za vlagatelja uničujoče posledice – tolikšne kot cunami za lastnike hiš v neposredni bližini. Zato se mora borznik občutka, da ve vse in da mu ni treba nobenega zmernega tveganja in tehtanja, na vsak način znebiti. Če ga je strah borznih nihanj, bi moral vzeti v roke katero od Kostolanyjevih knjig. Omenjeni, že pokojni borznik, bi današnje razmere zopet komentiral v sebi lastnem slogu: »Zgodovina se ponavlja, pesimisti bodo na koncu izgubili, optimisti profitirali.«
A je treba dodati, da tečaji delnic na tujih borzah v naslednjem letu, verjetno, le ne bo rasli premočrtno. Za to obstajajo nekateri razlogi.
