Slovenija trenutno ni tvegana država

Pomoč Irski iz mehanizma EU za pomoč državam v težavah je po besedah številni medijev samo še vprašanje časa. Mnogi menijo, da bodo za pomoč zaprosili tudi Portugalci in morda še Španci. Kako menite, da se bodo na to odzvali trgi in v katerih segmentih trga lahko v primeru pomoči pričakujemo največje premike?

Gorazd Belavič, Abančna DZU: »Dve stvari povezani s krizo v evro območju se mi zdita zanimivi. Prvič, izjave vlad »problematičnih« držav o zdravju lastnih javnih financ ne vzbujajo velikega zaupanja med vlagatelji. »Vzgojni« trgovci z obveznicami (angl. bond vigilantes), ki budno spremljajo uresničevanje vladnih zavez, dajejo namreč malo teže besedam in kaznujejo vsakršno odstopanje od začrtane poti z manjšim povpraševanjem po dolžniških vrednostnih papirjih teh držav, kar zvišuje stroške zadolževanja teh držav. Tako so npr. Irci vse do zadnjega dne zatrjevali, da pomoči ne potrebujejo, saj so zadostno financirani do maja 2011. Omenjeno dejstvo, ki dejansko tudi loči Irsko od potratne Grčije, so vlagatelji kljub temu spregledali takoj, ko je postalo jasno, da bo Irska še v letošnjem letu nase prevzela stroške sanacije svojih bank, ki bodo dvignili proračunski primanjkljaj za leto 2010 na 32 odstotkov BDP. Ker je to vendarle prevelik zalogaj za Irsko, so 21. novembra zaprosili za pomoč.

Za zmanjšano kredibilnost izvršnih oblasti se lahko države evro območja »zahvalijo« tudi bivšemu predsedniku Evropske komisije Romanu Prodiju, ki je v začetku maja 2010 po grški finančni pomoči v višini 110 milijard evrov zatrdil: »Najhujši del grške krize je mimo… ne verjamem, da bo katera od evropskih držav imela podobne probleme.« Hitro izrečene besede sedaj verjetno povzročajo preglavice vladam Portugalske in Španije, ki »hitita« z dokazovanjem zdravja lastnih javnih financ.

Drugič, kapitalski trgi omenjenih pomoči ne dojemajo več kot izredne, nepričakovane ukrepe. Reševanje držav (čeprav se v primeru Irske rešujejo predvsem banke) je postalo skoraj samoumevno, zato tudi stopnjevanje napetosti na Irskem zaenkrat ni zvišalo volatilnosti na delniških trgih. Dodeljevanje pomoči spodbujajo tudi ECB, kjer želijo zmanjšati odvisnost evropskih bank od ECB in druge države evro območja, ki se bojijo domino efekta.

Če verjamemo, da se bodo prihodnji dogodki razvijali s podobno logiko - tj. tržni nadzor nad izvajanjem ukrepov izhoda iz krize in takojšnja odobritev pomoči državam, ki ne bodo dorasle svojim težavam, potem je smiselno ostati nadtehtan v delnicah, ki trenutno ponujajo najvišjo tveganju prilagojeno donosnost. Ker pa gre vendarle za ogroženost finančne suverenosti držav in ker so tudi sredstva za pomoč evropskim državam omejena (trenutno na okoli 750 mrd EUR), moramo resno računati z možnimi zapleti. Jasno je že, da v obstoječem reševalnem skladu ni na voljo zadostnih sredstev za reševanje vseh držav PIIGS, kaj šele celotnega evro območja. Poleg tega je vprašljiva tudi prihodnja usklajenost interesov glavnih financerjev reševalnega sklada: EU in mednarodnega denarnega sklada (MDS oz. po angleško IMF). MDS bo verjetno podprl vsakršen morebiten odpis ali preoblikovanje dolga irskih bank, medtem ko bo EU zaradi izpostavljenosti drugih evropskih bank takšen ukrep zavirala, kolikor se le da dolgo. Nasploh je problematična trenutna vloga MDS, ki ni bil ustanovljen za reševanje finančne nestabilnosti¹. V tem smislu moramo biti bistveno bolj previdni pri iskanju naložb v Evropi. Glede na naravo težav, bi priporočal t.i. »top–down« pristop, pri katerem bi se osredotočil na države z ugodnejšimi makroekonomskimi razmerami in nizko izpostavljenostjo gospodarstva problematičnim državam.«

Kakšen učinek na evropsko valuto bi imel bankrot katere od članic območja evra? Bi lahko to sprožilo verižno reakcijo in ogrozilo države, ki v tem trenutku še ne spadajo med tiste, ki bi mogoče potrebovali pomoč?

Gorazd Belavič, Abančna DZU: »Brez dvoma bi prišlo do razvrednotenja evra. Dejansko se državni bankroti že dogajajo, saj so države prosile za pomoč zaradi nezmožnosti poravnavanja svojih obveznosti (npr. Grčija, nekatere ameriške zvezne države²), negativne posledice pa bodo vidne šele, ko bo odobreno prestrukturiranje dolga - ko bodo torej upniki soočeni z dejstvom, da ne bodo dobili vrnjene celotne glavnice. Razmah težav na druge države je povsem mogoč. Reinhart & Rogoff (2008)³ sta preučevala finančne krize zadnjih osem stoletij in ugotovila, da niso neobičajna daljša obdobja, ko je bilo več kot 40 odstotkov 66-ih preučevanih držav celega sveta bankrotiranih ali pa v procesu prestrukturiranja dolga (slika 1).«

Slika 1:  Odstotek držav v bankrotu ali v procesu prestrukturiranja dolga

Vir: Reinhart, R. M., & Rogoff, K. S., This Time is Different: A Panoramic View of Eight Centuries of Financial Crises, 2008, str. 4, Figure 1.

Ali menite, da Grčija, kljub številnim nasprotovanjem, uspešno izvaja ukrepe za zmanjšanje dolga? Kaj bi se lahko druge države naučile iz primera Grčije?

Gorazd Belavič, Abančna DZU: »Grčija bo, dokler bo spomin svež, ostala opozorilo državam, kam lahko pripelje razbohoten, skorumpiran in neučinkovit javni sektor, ki si je prilastil neupravičene bonitete.«

Borut Pahor je na zadnji seji DZ dejal, da Sloveniji nihče ne pripisuje, da bi se ji »lahko zgodila Grčija« in da je nihče ne umešča med visoko tvegane države. Ali se strinjate s to izjavo? Kaj menite o sodelovanju Slovenije v mehanizmu pomoči?

Gorazd Belavič, Abančna DZU: »Trenutno ni razloga, da bi Slovenijo umeščali med visoko tvegane države. Znotraj evro območja imamo boljši rating državnega dolga od številnih držav: Italije, Portugalske, Malte, Irske, Grčije, Slovaške, Cipra. Ne pripisujem velike verjetnosti možnosti, da bi Slovenija zašla v podobne težave, kot jih ima sedaj Grčija. Kot prvo je zdravje naših javnih financ bistveno bolje od grških. Slovenski BDP je v 2Q 2010 zrasel za 1,1 odstotka glede na 1Q 2010, grški pa je upadel za 1,8 odstotka. Stopnja brezposelnosti je v Grčiji znašala 12,2 odstotka v 2Q 2010, v Sloveniji pa septembra 2010 le 7,3 odstotka. Septembrska inflacija je dosegla 2,1 odstotka v Sloveniji in kar 5,7 odstotka v Grčiji. Proračunski primanjkljaj Grčije za leto 2009 je po nekajkratnih popravkih dosegel 15,4 odstotka BDP-ja⁴, slovenski pa le 5,8 odstotka. Delež bruto javnega dolga v BDP je v Grčiji za leto 2009 ocenjen na 126,8 odstotka, v Sloveniji je znašal 35,4 odstotka. Nenazadnje so naša mentaliteta in vrednote zagotovilo, da uradna statistika ne bi tako skrajno prirejala makroekonomske kazalnike.

Nekoliko slabše se Slovenija odreže, če smo pozorni na najaktualnejše trende. Omenjeni delež dolga v BDP se je v Sloveniji v 2009 zvečal z 22,5 na 35,4 odstotka⁵, saj se je vlada zadolžila za dodatne štiri milijarde evrov. Okoli 50-odstotna rast dolga v letu 2009 je primerljiva z rastjo v Litvi (55%), Latviji (50%) in Romuniji (70%) in bistveno presega rast dolga v drugih evropskih državah. Je pa seveda res, da je stanje zadolženosti omenjenih držav bistveno nižje kot v starejših članicah EU, zato višje stopnje rasti v kriznih časih niso tako presenetljive. Bolj skrbijo dolgoročnejši negativni trendi, ki so povezani z demografsko sliko Slovenije. Slovenija ima namreč drugo najnižjo stopnjo rodnosti v evro območju (le 1,33 otroka na žensko; slabša je le Slovaška z 1,26 otroka na žensko⁶). Pri trenutni ureditvi Eurostat ocenjuje, da bomo neslavno drugo mesto ohranili tudi do leta 2060. Posledično staranje prebivalstva bo močno povečalo potrošnjo za pokojnine in zdravstvene oskrbe. V letu 2007 so izdatki povezani s staranjem prebivalstva v Sloveniji znašali 22,9 odstotka BDP, pri ohranjanju trenutne ureditve pa bi se ta delež povzpel za 12,6 o.t. na 35,5 odstotka BDP v letu 2060. Višjo rast deleža bi imele le Grčija, Luksemburg in Ciper. Zato je za Slovenijo ključna bolj vzdržna ureditev pokojninskega, zdravstvenega in socialnega sistema. V tej luči velja ponovno opozoriti, da bo v prihodnje veliko večja odgovornost na nas samih, da poskrbimo za brezskrbno jesen svojega življenja.«

Ali lahko, po vašem mnenju, novih 600 milijard dolarjev vreden ukrep Feda učinkovito zniža brezposelnost ZDA?

Gorazd Belavič, Abančna DZU: »V oktobrskem intervjuju sem že pisal o dilemi, ali je za rešitev razvitih gospodarstev bolj smiselno nadaljnje spodbujanje ali varčevanje. Bližje mi je ideja o varčevalni naravnanosti. Kljub argumentom multiplikatorskega učinka menim, da zadolževanje ima neko mejo. Že med Američani samimi je čutiti skrb glede nivoja zadolženosti, povsem pa jim je verjetno jasno, da bo potrebno ta dolg enkrat vrniti. V tem smislu lahko še enkrat ponovim klasično ekonomsko doktrino, ki trdi, da je multiplikatorski učinek državnih spodbud celo negativen. Večji vpliv države v gospodarstvu namreč zmanjša zaupanje zasebnega sektorja, ki pričakuje višje davke in obrestne mere v prihodnosti.«