Zaradi novembrske odločitve ameriških zveznih rezerv o 600 milijard dolarjev vrednem programu odkupov državnih obveznic, so strokovnjaki to ocenili kot uvod v valutno vojno. Vprašanje, ki se zastavlja, je, katerim gospodarstvom in investitorjem ta odločitev prinaša koristi in katerim izgube.
Verjetno nihče med finančniki v svetu ne analizira situacije na globalnih finančnih trgih temeljiteje kot newyorški ekonomist, Nouriel Roubini, v svoji najnovejši knjigi »Gospodarska kriza«. Malce srhljivo je, da se njegove pesimistične napovedi skoraj vse po vrsti uresničujejo. Na začetku 2010 je napovedal grško krizo in zgodila se je, sredi leta je predvidel, da bo počilo na Irskem in Portugalskem in prav to se zdaj tudi dogaja. No ja, mislil je, da bo Španija na vrsti pred Irsko… Njegovih prognoz je kar nekaj tudi v zvezi z evrom. Toda moj namen ni njihovo odkrivanje, temveč oceniti, kaj pomeni prilivanje dolarjev v tem trenutku za svetovne borzne trge.
Bernanke: »600 milijard dolarjev za zagon ameriške konjunkture«
Predsednik Feda Ben Bernanke verjame, da ravna prav, ko trdi, da je zagon ameriškega gospodarstva ključen za stabilnost svetovne ekonomije in tudi financ. S tem opravičuje svojo odločitev o dodatnem odkupu državnih obveznic in novi emisiji dolarjev. Najpomembnejši svetovni finančnik, ki je svoje akademsko kariero gradil na proučevanju Velike depresije (1929-1933), je prepričan, da je zalaganje bank in drugih finančnih institucij z zadostno gotovino nujno, če se želimo izogniti ponovitvi takratnih krutih dogodkov.
Šibak dolar za Kitajsko ne pomeni nič dobrega. Še manj za evropsko gospodarstvo. Padec te valute obema prinaša nižje gospodarske rasti. Dodatna težava Kitajske je, da je do sedaj, nizek tečaj svoje valute juana nasproti dolarju vzdrževala umetno in je dolarske izvozne prilive morala odkupovati z vse večjim tiskanjem domače valute. Posledice se že vidijo v inflaciji in številnih premoženjskih balonih, pri čemer je potrebno izpostaviti predvsem nepremičninskega. Pok teh balonov bi domačo zasebno porabo azijske velesile, ki že sedaj pomeni le 36 odstotkov družbenega produkta, še dodatno oklestil. Če se uresniči oboje, padec dolarja in manjši izvozni prilivi ter manjša notranja kupna moč zaradi pokov domačih balonov, si od kitajskega finančnega trga ne moremo obetati nič razveseljivega.
Pred kratkim so se zgodili tudi obmejni vojaški incidenti med Južno in Severno Korejo. Vzroke za njih lahko vsakdo tolmači, kolikor želi. Ena posledica pa je očitna: vojaške napetosti običajno dvignejo dolar. Komu bi to sedaj koristilo, ni težko uganiti.
Borze in gospodarstva razvitih držav bodo dolgoročno stabilne šele po implementaciji konkurenčnega kapitalizma
Če bi dolar v prihodnje padel, bi dobički ameriških podjetij skočili, kar ob nizkih obrestnih merah v ZDA verjetno pomeni rast delnic. Vendar se lahko zgodi, da bo v tem primeru rast zgolj kratkoročna. Glavna trenutna slabost ameriškega in drugih razvitih gospodarstev v primerjavi s Kitajskim je prevelika regulacija gospodarstva.
Medtem, ko so podjetja razvitih držav na domačih tleh večinoma močno obremenjena s številnimi predpisi, dovoljenji, licencami in drugimi normativi, ki jih morajo upoštevati, pa je Kitajska glede tega precej liberalnejša. Tu leži glavni razlog, da največja azijska ekonomija po gospodarski rasti v zadnjem desetletju tako hitro dohitevala razviti Zahod. Roubini v svoji knjigi pravi, da je rešitev za svetovno gospodarstvo v konvergenci oz. teženju k isti točki. Američani bi morali trošiti manj, Kitajci več. Verjetno pa bi se morala konvergenca zgoditi tudi pri regulaciji. Na Zahodu bi jo bilo treba zmanjšati, v Aziji nekoliko povečati. Vendar je to tema za neko drugo razpravo.
Kakorkoli, verjetno bosta ameriški borzni trg in ameriško gospodarstvo zaradi ohlapne denarne politike kratkoročno pridobila. Dolgoročni razvoj pa je v tem trenutku nemogoče napovedati. Veliko bo odvisno od filozofske usmeritve Zahoda. Se bo še naprej držal korporativnega gospodarskega modela z monopoli in regulacijo ali pa bo naposled prestopil k modelu konkurenčnega kapitalizma, kot je konkurenčni gospodarski sistem poimenoval Milton Friedman. Ta model predvideva nižje davke in manj administrativnih ovir, kar prinaša večjo konkurenco, večje zaposlovanje in večjo gospodarsko rast. Upamo lahko, da se bo to zgodilo čim prej. In ko strahovi pred azijsko nevarnostjo ne bodo več tako veliki, bo stari dobri Zahod zopet prosperiral. Do takrat pa bo moralo v zavesti ljudi, verjetno preteči še nekaj časa.
