Kriza razkriva vse, tudi poslovanje Gorenja

Praksa pogosto pokaže, da vodstva javnosti poročajo samo o dobrih stvareh

Članek slika

Zadnje komuniciranje med upravo našega največjega proizvajalca bele tehnike ter njenim večjim delničarjem je ponovno presenetilo finančno javnost predvsem zato, ker na dan prihajajo informacije, ki so bile do zdaj namerno prikrite.

Kriza na nek način razkriva vse

Lahko bi rekli, da kriza na nek način razkriva vse. Če to ne uspeva mednarodnim računovodskim standardom ali pa kodeksu upravljanja podjetij, potem ima kriza to moč, da finančna javnost izve te manj lepe podrobnosti. Tovrstnega prikrivanja je bilo v preteklosti kar nekaj (npr. nerazkritje nakupnih opcij pri dokončni prodaji Banke Koper) toda takrat kakšnih posebnih posledic nismo zaznali. Danes pa lahko po odzivih nadzornikov že sklepamo, da je finančna javnost bolj zrela.

Slovenski kapitalski trg se razvija, razvijal pa se bo tudi v prihodnje

Ta premik od neodzivanja delničarjev, splošne javnosti in nazadnje tudi nadzornikov k odzivanju si lahko razložimo z razvojem kapitalskega trga. Proaktivnejše obnašanje podjetij pri iskanju novih vlagateljev kaže na postopen razvoj. Tako si lahko razložimo vse večji interes podjetij, da predstavijo svoje zgodbe potencialnim vlagateljem. Kako bi si drugače razložili, zakaj Ljubljanska borza pripravlja številne prezentacije podjetij iz kotacije (organizirana je bila celo predstavitev podjetij po internetu). To je seveda znak, da se slovenski kapitalski trg razvija, razvijal pa se bo tudi v prihodnje, in to tudi na področju odgovornosti uprav in nadzornikov.

Politika odprtega komuniciranja je dolgoročno najboljša

Še zmeraj pogrešamo, da bi se vodstva podjetij javno odločila za politiko odprtega komuniciranja. To pomeni, da bi podjetja enakovredno razkrivala dobre in slabe informacije, predvsem pa da bi razkrivala vse pomembne informacije. Praksa pogosto pokaže, da se vodstva podjetij odločajo javnosti posredovati samo informacije o dobrih stvareh. Kot da slabih ni, seveda vse do trenutka, ko je »ladja« že na pol potopljena. Takšno komuniciranje ima svoje kratkoročne prednosti, dolgoročno pa je povsem napačna izbira, saj na koncu podjetju zaupa bistveno manj vlagateljev, kar se navsezadnje pozna tudi na nižji ceni delnic. Dolgoročno je politika odprtega komuniciranja najboljša, saj vlagatelji tako vedno vedo, kaj lahko pričakujejo. Kratkoročno olepševanje vodi v razočaranje, saj so pričakovanja previsoka glede na realno stanje. To pa seveda zmanjšuje zaupanje. Odprto komuniciranje v zgoraj opisanem primeru pomeni, da bi moralo podjetje takoj objaviti vse podrobnosti vsej finančni javnosti naenkrat. Kajti ni dvakrat za reči, da bo iz omar padel še kakšen okostnjak, ki bo ugled velenjskega šampiona ponovno postavil na prepih.

Seveda se pri vsej tej zgodbi lahko vprašamo, kdaj bo padla tudi kakšna tožba. Vrednost delnic je zaradi neoptimalnih odločitev ter zavajanj delničarjev upadla. Odgovornost uprave ter nadzornikov je jasna, manj jasno pa je, kakšna je splošna volja slovenskega sodstva, da se začne pridobivati praksa tudi na tem področju.

Več vsebin avtorja

Vsi članki avtorja