Tokrat se dotikamo stanja v domačem bančnem sistemu, ki je vse bolj zaskrbljujoče. Ta ima v tem trenutku premalo kapitala, da bi lahko, v nekem za gospodarstvo sprejemljivem obdobju, počistilo vse toksične terjatve bank in hkrati zadržalo minimalne kapitalske ustreznosti ključnih sistemskih bank, kjer je na prvem mestu seveda NLB, pa bog ne daj celo zagotavljalo neko normalno rast kreditiranja gospodarstva. Bankam tako ne preostane drugega, kot da slabijo toliko, kolikor pač lahko.
Prevladuje politika odlaganja težav in ne politika reševanja
Sprehodimo se skozi številke Banke Slovenije. Te kažejo, da je, če pogledamo skupne terjatve slovenskega bančnega sistema, bilo konec avgusta med tako imenovane D in E-komitente (lahko poenostavljeno rečemo slaba posojila) razvrščenih le 2,8 odstotka terjatev. Gre za delež, ki so ga banke že prepoznale kot problematičen in oblikovale ustrezno visoke oslabitve. Ko na drugi strani vidimo podatek, da je konec avgusta kar 9,5 odstotka bančnih terjatev zamujalo za več kot 90 dni, kar je za polovico več kot na začetku leta in kar 2,5-krat toliko kot konec leta 2008, nam postane jasno, da je potencialni obseg potrebnih oslabitev, da se počistijo bilance bank, zaskrbljujoč. Jasno prevladuje politika odlaganja težav in ne politika reševanja težav.
Ob trenutni dinamiki bi za čiščenje potrebovali tri leta
Koliko časa bi ob domnevi, da se nadaljujejo oslabitve z enako dinamiko kot do sedaj, trajalo čiščenje bilanc in s tem trenutno stanje »zombi« bančništva? Banke so v prvih osmih mesecih letos naredile za slabih tristo milijonov evrov slabitev, torej 37,5 milijona na mesec. Potrebujemo še grobo oceno potrebnih oslabitev. Če odstotek terjatev, ki zamujajo več kot 90 dni, preračunamo v številko, to pomeni dobre 4,8 milijarde evrov toksičnih terjatev. Del teh terjatev je že oslabljenih, zato odštejmo stanje že opravljenih oslabitev, ki znaša 2,1 milijarde evrov. Tako dobimo številko 2,7 milijarde evrov toksičnih terjatev, ki niso bile deležne nobenih slabitev. Natančnega odstotka potrebne oslabitve, ko gledamo od zunaj, ne moremo izvedeti. Vseeno pa, če denimo domnevamo, da bi se terjatve oslabile do polovice, ocenimo, da je potrebnih do 1,36 milijarde evrov oslabitev. Pri tem hrabro domnevamo, da se kakovost terjatev ne slabša. Ob omenjeni oceni bi to pomenilo, da bodo ob trenutni dinamiki oslabitev in brez kapitalskih injekcij slovenske banke čistile bilance kar tri leta, pri tem pa ne bodo mogle vidneje povečevati obsega kreditne aktivnosti.
To pa je izjemno zaskrbljujoče, pri čemer sploh nismo definirali potreb po kapitalu zaradi novih zahtev in posledično normalnih raven kapitaliziranosti, ki izhajajo iz baselskega bančnega akorda. Ob grozovitem toku novic in dogajanju okrog sistemske pomembno in državno kontrolirane NLB lahko samo upamo, da bodo drugi bančni lastniki v tem videli priložnost in naslednje leto zapolnili luknjo v bančni aktivi, saj so sicer sanjarjenja o hitrem izhodu Slovenije iz krize zgolj pravljica za lahko noč. 
