Kongresne volitve in njihove posledice za borzne trge

»Tea Party Movement« je bolj pomemben kot ga predstavljajo mediji

Glavna značilnost sedanjega političnega stanja v ZDA je močan vzpon čajankarskega gibanja oziroma »Tea Party Movement«, kot ga Američani popularno imenujejo. Stališča tega gibanja so v resnici precej bolj pomembna kot jih predstavljajo mnogi mediji, ki na vso zadevo gledajo kot populizem in celo anahronizem. Samo ime je nastalo iz čajank v Bostonu, leta 1773, ko so se ameriški kolonisti uprli plačevanju vedno višjih davkov Angležem in so uvoženi čaj raje pometali v morje, kot da bi zanj plačevali vedno višje uvozne pristojbine. Prav ti dogodki so bili uvod v kasnejšo revolucijo, po kateri se je Amerika leta 1776 z Deklaracijo o neodvisnosti odcepila od britanske krone.

V bistvu je pri čajankarskem gibanju šlo preprosto za mnenje kolonistov, da če že Britancem plačujejo davke, potem pričakujejo tudi pravico, da volijo svoje predstavnike v zakonodajna telesa. Slednje so Angleži zavračali, zato je prišlo do uporov v Bostonu in severovzhodnem delu današnjih ZDA.

Podoben upor do oblasti, tokrat Washingtona, se je v precejšnjem delu javnosti zgodil tudi ob letošnjih kongresnih volitvah. Nezadovoljstvo nad politiko visokih proračunskih primanjkljajev, enormne državne porabe, pretirane regulacije v gospodarstvu in visoko brezposelnostjo je postalo tako veliko, da se je precejšen del volivcev obrnil k republikancem, čeprav so ti za nastalo gospodarsko situacijo enako krivi kot demokrati.

Kratkoročno bo politični preobrat za borze ugoden

Kratkoročno bo politično uporništvo imelo pozitiven vpliv na borzne trge. Če pustimo ob strani novo kvantitativno popuščanje Feda, s katerim je Bernanke novembra letos napovedal program odkupa za 600 milijard dolarjev državnih obveznic v naslednjih mesecih in posledično vlivanje denarja na trge, je drugi razlog za optimizem verjetno podaljšanje davčnih olajšav, ki jih je uvedel že nekdanji predsednik Bush. Sredi leta 2010 je Obama sprva napovedoval ukinitev davčnih olajšav za bogatejše sloje, kar pa je grozilo z obsežnimi prodajami na borznih trgih ob koncu letošnjega leta. Posledice v tem primeru na tečaje ne bi bile preveč pozitivne, zato je volilni izid in političen pritisk na Obamo naj davke ne zvišuje, za Wall Street pozitiven.

Seveda pa srednjeročna dogajanja na finančnih trgih zaradi volilnih izidov ne bodo nujno obetajoča. Volivci v prihodnje pričakujejo ureditev proračuna, kar pomeni brzdanje državne porabe in morda nekajletno zaostritev v gospodarstvu in na borzi. Nekaj podobnega se je dogajalo leta 1980, ko je zaradi podobnega čajankarskega nezadovoljstva v Belo hišo vstopil Ronald Reagan. Novi predsednik se je tedaj takoj lotil ustavitve galopirajočega naraščanja proračunskih izdatkov, vendar tudi znižanja davkov. Kratkoročno je takrat, zaradi zaostrene likvidnosti, ameriško gospodarstvo padlo v recesijo, borza pa v hud pesimizem toda zdravo naravnana ekonomska politika, ki je spodbujala prosti trg in zaposlovanje, je leta 1983 začela kazati pozitivne rezultate in to se je čutilo v večji gospodarski rasti ter močni rasti delnic v 80-tih in 90-tih letih prejšnjega stoletja.

»Danes ni niti upanja niti denarja«

Obama je pred dvema letoma veliko obetal, toda njegov začetni elan leta 2008, ki naj bi vlil optimizem v gospodarstvo, je počasi bledel. Morda se je preveč zanašal na to, da bosta večja državna poraba in vsesplošne socialne pravice za vse, državo rešila pred večino problemov. Najbolj je bilo opazno, da svojih pogledov ni znal ali zmogel javnosti bolj uspešno predstaviti. Manjkali so pogostejši TV nastopi, kot jih je znal nekoč imeti Ronald Reagan, ki je mimogrede po Obamovih besedah njegov absolutni vzornik. Če je demokratu vzornik nekdanji republikanec, je škoda izgubljati dodatne besede. Včasih se zares zdi, da obstajata dve vrsti ljudi (kot je v svoji knjigi »Kaj bo z borzo« dejal Andrée Kostolany): »Tisti, ki za širšo javnost ne govorijo najbolj všečno in delajo prav in tisti, ki govorijo všečno in delajo narobe.«

Obamo ne želim prezgodaj odpisati. Toda, če bo hotel biti uspešen kot Reagan, bo moral do naslednjih volitev 2012 storiti precej več kot do sedaj. Vprašanje pa je, če bo tudi v resnici bistveno pripravljen spremeniti svojo politiko do Kitajske, kar pa je za borzne vlagatelje, roko na srce, za prihajajoče mesece dobra novica. Pospravljanje hiše imenovane javne finance, ki se bo nekoč moralo zgoditi, za delniške trge sprva ne bo preveč pozitivno. Vendar, če lahko iz zgodovine pred 30 leti kaj izvlečemo, je verjetno, da bo po ameriških predsedniških volitvah čez dve leti v Beli hiši prišlo do nove politike, kot tudi do zaostritve proračunske politike, na kar bi morali biti borzni vlagatelji pripravljeni.

Na splošno se v ameriški javnosti zdaj vlečejo številne primerjave med sedanjimi časi in časi 80-tih let, med sedanjim »demokratskim« predsednikom Obamo in nekdanjim »republikanskim« predsednikom Reaganom. V času slednjega sta živela tudi dva zelo znana zvezdnika iz sveta zabave: komik Bob Hope in »country« pevec Johnny Cash. Tako je pred kratkim, John Boehner, prihodnji predsednik ameriškega kongresa, na Twitterju današnji položaj in tistega pred 30-timi leti, humoristično, opisal s sledečimi besedami:

»Remember when Ronald Reagan was president? We had Bob Hope. We had Johnny Cash. Think about where we are today. We have got President Obama. But we have no hope and we have no cash.«