Pravijo, da je izgube na borznem trgu vlagatelju težko prebaviti. Še težje pa mu je verjetno ob spoznanju, ko tečaji delnic poskočijo, njega pa pri stvari ni bilo zraven.
Ko opazuje, kako drugi štejejo dobičke in si manejo roke, sam pa ostaja z denarjem v roki, sicer na varnem, vendar s 30 odstotnim minusom, za kolikor so v zadnjih nekaj mesecih v povprečju zrasli tečaji delnic v Frankfurtu in Wall Streetu.
Borzni anticiklon 7-10-13
Po anketi nemške revije Handelsblatt je na začetku letošnjega leta prevladoval borzni pesimizem. Pri Societe Generalu so takrat napovedovali padec nemškega DAX-a za sedem odstotkov, na 5500 točk. Nič manjši pesimisti niso bili niti pri švicarski UBS (6300 točk), Deutsche Bank (6600 točk) in ameriškem JP Morganu (6850 točk). Skoraj nobena borzna hiša ni upala računati na preboj vrednosti nemškega borznega indeksa preko 7000 točk, kar se je pred dnevi le zgodilo. Bolje povedano, konec prejšnjega tedna se je zgodil prihod borznega anticiklona (ki tudi na finančnih trgih prinaša lepo vreme), imenovanega 7-10-13. Ime je dobil po vrednostih, ki so jih prestopili trije najpomembnejši svetovni borzni indeksi: Dax 7000, Nikkei 10.000 in Dow Jones 13.000.
Kaj se torej dogaja?
Je vzrok za nedavni borzni skok v velikem nesorazmerju v fundamentu med delnicami in obveznicami v zadnjih letih, ki bi ga bilo zlahka moč ugotoviti po Grahamovih modelih iz njegove knjige Modri investitor? Ali je preprosto vzrok ohlapna monetarna politika ameriške in evropske centralne banke? Rekel bi, oboje. Ob teh glavnih faktorjih pa je gotovo svoje prispevalo tudi balansiranje kitajskega zunanjetrgovinskega salda, ki je v februarju, na splošno presenečenje, padel v deficit. Kitajci v deficitu!!! Tisto, kar so si svetovni ekonomisti (posebej Roubini in Krugman) zelo želeli in rešitev za globalna finančna nesorazmerja, nastala zaradi kitajske izvozne ekspanzije in obsežnim ameriškim uvozom iskali v večjem uvozu Azije, je postalo stvarnost. Če vse skupaj sedaj seštejemo, je na borzah prišlo do zmesi, ki je podobna visokooktanskemu gorivu, rezultat pa je prava evforija na tradicionalnih, zahodnih borznih trgih.
Je bilo vse to moč predvideti?
Ne stoodstotno. Vendar, čeprav na borzi ni mogoče ničesar zagotovo predvideti, pa je bilo pred dvema letoma vseeno moč predvideti ravnanje šefa ameriške centralne banke Bena Bernankeja – ki po definiciji lahko vpliva na pozitiven razvoj cen na borzi. On očitno ni tip Paula Volckerja, legendarnega šefa ameriškega FED-a iz 80-tih let, ki je zategoval obrestne mere, izsuševal likvidnost na trgih in v letih 1981-82 sprožil pravo oseko borznih cen.
Bernanke je po prepričanju pristaš čikaške monetarne doktrine. Njen idejni oče, Milton Friedman jo je postavil že pred več kot 40-timi leti (možno jo je prebrati tudi v slovenskem jeziku), zaradi enostavne dikcije, pa je razumljiva vsakemu povprečnemu bralcu in seveda tudi borznemu vlagatelju. Bernanke je na nedavnem predavanju na Univerzi George Washington ponovil Friedmanovo tezo: monetarno politiko ne smemo prezgodaj zategovati. S tem se hoče izogniti letu 1937, ko je v podobni situaciji centralna banka dvignila obresti in dovolila novo recesijo.
Analitiki napovedovali borzni zlom pri najnižjih nivojih delnic
Če bi bili borzni vlagatelji z vsem tem vsaj površno seznanjeni, bi lani jeseni ne napovedovali novega zloma borznih tečajev na, tedanje, že zlomljene cene delnic. Kar se mene tiče, lahko razumem, da nekateri napovedujejo borzne zlome pri prevrednotenih delnicah in visokih tečajih. Težko pa razumem nekatere analitike, ki »konec sveta« napovedujejo potem, ko so delnice na najnižjih nivojih v zadnjih nekaj letih, denarna politika pa je še naprej ohlapna.
Težko je namreč razumeti, da bi Bernanke v denarni suši iz let 2010/11 ne bil posegel po dodatnih stimulativnih tiskanjih dolarjev. In da mu pri tem početju ne bi sledila še evropska centralna banka. Grška kriza je Evropo prisilila v denarno ekspanzijo! (Čeprav ta problem še zdaleč ni rešen.)
Višje cene nafte bi znižale svetovna finančna nesorazmerja
Zdaj nekateri jasnovidci vidijo probleme v visoki nafti, ki lahko ustavi svetovno gospodarsko rast in borze znova pahne v območje minusa. To je sicer možno, čeprav manj verjetno. Četudi bi se črn scenarij že začel dogajati, pa je na mestu vprašanje, kje bi ta minus pravzaprav nastal? Kdo bi lahko od visoke nafte profitiral, in kdo izgubljal?
Na nekem internetnem forumu sem pred dnevi zasledil zanimivo razmišljanje enega od borznih špekulantov: »Dolgoročni ekonomski modeli kažejo, da bo nafta ob koncu desetletja vredna med 175 in 200 dolarji za sod. Toda, že pri 140-tih dolarjih taisti modeli dokazujejo, da je, tedaj, selitev ameriške proizvodnje v Azijo nerentabilna, zaradi visokih prevoznih stroškov. Če bi nafta res skočila, bi to v ZDA odprlo milijone delovnih mest.« In še bolj zniževalo svetovna finančna nesorazmerja, bi dodal nevtralni ekonomist.
Kaj bi takšen scenarij pomenil za borzne trge? Stopnjevanje pozitivnega borznega trenda? Po logiki da, a le ob približno podobni denarni in fiskalni politiki v Ameriki in Evropi kot je bila doslej. Pod črto pa lahko, brez velikega tveganja, trdimo, da trenutni tečaji na Wall Streetu še niso dokončni.
Upam, da bo v bodoče čim manj borznih vlagateljev, ki se bo spraševalo: le kje sem bil, ko je bil čas za kupovanje evropskih in ameriških delnic?
