Za predvidevanje, kakšen bo svet čez deset in več let, potrebujemo razumevanje širšega konteksta časa, v katerem živimo. Svoje poglede na prihodnost predstavlja Matjaž Gantar, pred dvajsetimi leti eden od ustanoviteljev sklada KD Galileo, zdaj predsednik upravnega odbora družbe KD Group.
Kako pogosto se sprašujete, kakšen bo svet v prihodnosti, kako daleč gledate?
Mene nenehno zanima in nenehno se sprašujem, kako bo v prihodnosti. Vsak podjetnik mora gledati daleč naprej, tudi dlje kot deset let. Če analiziram našo preteklost, smo imeli poslovne uspehe vedno na račun predvidevanj, kaj se bo dogajalo v prihodnosti. Znali smo dokaj dobro uganiti, v kakšno stanje bomo prišli čez leta.
Še preden se posvetiva prihodnosti, se spomniva preteklosti. Prihodnje leto bo imel KD sklad Galileo dvajset let. Kako ste si takrat predstavljali bodočnost?
Pred dvajsetimi leti ni bilo tako težko ugotoviti, kam bo šel svet. Slovenija je bila socialistična republika, ki je želela postati to, kar zdaj je – odprta kapitalistična država. Takrat smo se lahko primerjali s Portugalsko in Grčijo. Imeli smo podoben bruto družbeni produkt na prebivalca. Treba je bilo ugotoviti, koliko se v primerljivih državah porabi tega in onega, koliko imajo avtomobilov, koliko življenjskih zavarovanj na prebivalca in podobno. Iz teh podatkov se je dalo sklepati, kam bomo čez čas prišli v Sloveniji. Kdor napoveduje poslovno prihodnost na podlagi primerjav in podobnih metod, je lahko uspešen, vendar mora uporabljati tudi zdrav razum in intuicijo. Če zdaj pogledamo k Avstrijcem, vidimo, koliko porabijo za zdravstvo. Dvakrat več kot mi. Čez deset let bomo verjetno blizu njihove sedanje porabe. In ker mi delujemo v zdravstvu, delujemo namreč na trgu zdravstvenih zavarovanj, lahko približno pričakujemo, kakšen bo naš obseg poslovanja čez določeno število let.
»Kdor napoveduje poslovno prihodnost na podlagi primerjav in podobnih metod, je lahko uspešen, vendar mora uporabljati tudi zdrav razum in intuicijo.«
Finančna industrija je pod pritiski javnosti. Protesti na Wall streetu so se razširili tudi po EU, pri nas potekajo demonstracije pred Ljubljansko borzo.
Pri nas imam občutek, da so to protesti zaradi protestov, da je trenutno moderno štrajkati. Mi sami se v tej državi ne moremo kar za nekaj odločiti, recimo, da bomo ustavili gospodarsko rast. Iz drugih držav tega ni slišati. Na svetu je cel kup revnih držav, ki se lahko približajo zahodnemu standardu izključno z mehanizmom gospodarske rasti. Zaustaviti gospodarsko rast je nerealno, saj jo potrebujejo zlasti manj razvite države. Sedanja kriza dobiva karakter krize iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Vprašanje je, kje je dno, do kam se še lahko spustimo. So pa nekateri deviantni pojavi v finančnem svetu delovali kot sprožilec krize. Vzemimo samo proteste na Wall streetu: tam protestirajo tajkuni, ki so ostali brez hiš.
Tajkuni?
Ja. Problem ameriške kreditne in finančne krize so tajkunski krediti. V ZDA je bil to masovni pojav. Ljudje so kupovali nepremičnine na kredit, in to brez realnih osnov v denarnem toku, da bi bili sposobni nepremičnine odplačati. Predvsem so špekulirali, da se bo vrednost nepremičnin povečevala in da bodo zaslužili s prodajo hiš in potem zaprli kredite. Po naši klasifikaciji so to tajkunski krediti. Neki Joe si je kupil hišo, ki je ni mogel odplačati. Večina premoženja posameznika je shranjena v nepremičninah. Problem pa je seveda, ker gradnja nepremičnin praviloma, v veliki meri, poteka z bančnimi krediti. Če se torej vrednost nepremičnin skrči, kar naenkrat krediti, ki so bili še včeraj videti za banko kar solidni, izkažejo za slabo zavarovane. To sproži verižno reakcijo. Banke so prisiljene v velike odpise, zaradi česar zmanjšajo kreditiranje. Kombinacija vseh teh dejavnikov povzroči krizno spiralo, iz katere se je težko izvleči.
Ki kar traja, koliko časa še lahko?
Poglejmo Japonsko. Tam so že dvajset let v recesiji. Do kdaj potemtakem trajala svetovna recesija? Načeloma lahko traja še prihodnjih dvajset let ali več. Toda mislim, da ne bo. Krize in recesije so ciklični pojavi, do katerih slej ko prej pride, a se tudi končajo. Jaz gledam na prihodnost kot zmeren optimist.
Zdaj smo tudi pri nas ugotovili, da vrednost nepremičnin večno ne more rasti. Kam torej s svojim denarjem? V obveznice, v delnice?
Odvisno od tega, koliko let ima kdo pred sabo. Mlajši ljudje, ki so na začetku kariere, imajo lahko veliko agresivnejšo naložbeno kombinacijo, starejši pa naj svojo investicijsko agresivnost prilagajajo letom. Starejši kot si, manj časa imaš za prilagajanje, zato je pomembno, da ohranjaš, kar si naredil. To pomeni, da je na stara leta priporočljivo imeti vsaj polovico v obveznicah in bančnih depozitih, šele potem pridejo na vrsto delnice.
Ampak katerih obveznicah? Grške so, pred nekaj tedni, čez noč izgubile petdeset odstotkov.
Vidite, kar se je zdelo varno, ni več. Med obveznicami so sicer velike razlike, a tveganja se je treba zavedati. Trenutno je videti tako, kot da so tudi bančni depoziti v rizičnih bankah, kjer za depozite jamči država, varnejši kot državne obveznice. Že dvajset let ponavljam tole: dolgoročno je najboljša naložba delnica. Najslabše, kar se pri delnici lahko zgodi, je stečaj podjetja. Če pa je podjetje v redu, bo preživelo vse vojne, naravne nesreče, krize, inflacijo … Naložbe v vodilna podjetja prinesejo največ. Načeloma je treba kupovati poceni in prodati, ko je drago, kar vsi vemo, a pri vlaganju večina ne ravna tako. Kdor vstopa na trg zdaj, naj razmisli o nakupu delnic, kdor pa je vstopil na trg, ko je šlo vse navzgor, bi moral več pozornosti posvetiti obveznicam. Izbrati dobra podjetja, v tem se skriva vse. Dobiček ali izgubo narediš takrat, ko prodaš investicijo, ne takrat, ko v časopisu gledaš tečajnico. Ljudje sicer radi opazujejo tečajnice in potem so enkrat dobre, drugič pa slabe volje.
»Dobiček ali izgubo narediš takrat, ko prodaš investicijo, ne takrat, ko v časopisu gledaš tečajnico.«
Kakšna so dobra podjetja?
To so podjetja, ki v svoji panogi pomembno vplivajo na spremembo našega vsakdanjika. Na področju informatike so to Apple, Samsung, Microsoft, Google. Tu ni bilo mogoče veliko zgrešiti.
Lahko pa pogledamo tudi po regijah, po državah. Napovedi za Kitajsko za prihodnjih petnajst let so, da bo takrat tamkajšnji delniški trg večji, kot je ameriški. Tu ne gre za tehnološki sektor, gre za podjetja iz vseh sektorjev kitajske ekonomije. To pomeni, da bo vlagatelju na dolgi rok investicija v prava kitajska podjetja prinesla več kot naložba v ameriška.
Kateri sektorji bodo še zanimivi?
Energetski sektor, okoljevarstvene tehnologije, in še kakšen sektor, za katerega se danes še ne ve. Tudi transportni sektor bo prej ko slej doživel velike spremembe, saj bo zaradi avtomatizacije voznik nekoč nepotreben. Za bolj avtomatiziran javni in osebni transport bo potrebna dodatna podpora s strani informacijskih tehnologij. Poglejmo samo razliko med nakupom in uporabo lastnega avtomobila in prevozom s taksijem. Ker gre razvoj v smeri avtomatiziranega prometa, ko torej nekoč ne bomo več aktivni vozniki, se takoj pojavi vprašanje, zakaj naj še imam avto. Gre za razliko med nakupom proizvoda in nakupom storitve. Zakaj bi imeli sitnosti z registracijo, servisi, če je lahko storitev transporta enako učinkovita ali učinkovitejša ter odločno cenejša? To so trendi, ki jih dnevno morda ne opazimo, bodo pa za nekatere sektorje odločilni. Tam bo najti nove borzne zmagovalce.
