Vlagatelji pozabljajo, da so trenutni časi zelo dobri za naložbe v delnice, saj lahko pričakujemo višje donosnosti.
"Strah in pohlep sta vedno poganjala trge. Ljudje imamo občasno obdobja strahu in v času visokih padcev kupujemo vse, kar je varno, vendar pa nas večino časa vodi pohlep. Zlato je bilo v zadnjih letih zelo popularno zlasti zaradi visoke pretekle donosnosti, vendar v zadnjih nekaj mesecih opažam, da je navdušenje Slovencev nad zlatom nekoliko splahnelo, saj nedavne pretekle donosnosti niso več tako visoke," je v pogovoru za Dnevnik dejal predsednik uprave družbe za upravljanje NLB Skladi Kruno Abramovič, ki pri tem vidi tudi vzporednice s slovenskim nepremičninskim trgom.
"Podobno kot zdaj pri zlatu se je pred petimi leti dogajalo z nepremičninami v Ljubljani. Dokler so bile donosnosti nepremičnin 10 do 20 odstotkov na leto, so vsi želeli biti na tem trgu, danes pa ni nikogar več, čeprav so cene primerljive, posojila pa cenejša."
Čeprav smo imeli pred začetkom finančno-gospodarske krize v Sloveniji močno konjunkturo, nam ni uspelo ustvariti zadostnih rezerv, na krizo smo se nato odzvali bistveno prepočasi in v premajhni meri, zdaj pa se namesto s prihodnostjo še vedno ukvarjamo s starimi grehi. Kje smo krenili v napačno smer in kaj bi morali narediti, da bi nam krizo uspelo preseči?
V Sloveniji smo zlasti pod vtisom gospodarske rasti, državnega proračuna in dogajanja na lokalni borzi. Gotovo je bila v Sloveniji tik pred krizo storjena napaka, saj so se podjetja močno zadolžila, še posebno v dveh letih pred začetkom krize, poleg tega pa tudi država v krizo ni vstopila z zelo zdravo javnofinančno sliko. Žal so trenutno pri nas v največjih težavah podjetja, ki so običajno najbolj dinamičen del gospodarstva, medtem ko so gospodinjstva še vedno nizko zadolžena. Stopnja varčevanja med Slovenci je bila pred krizo med najvišjimi v Evropi in je med najvišjimi ostala tudi v zadnjih letih. Toda zaradi izrazito bančne ekonomije gre večina teh prihrankov v depozite, ki niso vir kapitala. Prav lastniški kapital naša podjetja še najbolj potrebujejo. Tukaj bi morala svojo vlogo odigrati tudi borza, ki pa je pri nas doslej opravljala le funkcijo prerazporejanja, medtem ko podjetja na njej nikoli niso iskala primarnih virov kapitala.
Letošnje leto se je začelo z visoko rastjo na svetovnih trgih kapitala, ki je ponekod že celo presegla pričakovanja za vse letošnje leto. Kakšen razplet evropske dolžniške krize, ki v zadnjem času narekuje tempo kapitalskim trgom, pričakujete?
Na svetovnih trgih smo letos videli močan začetek leta, vendar tudi lani ni bilo tako slabo, saj so padci ostali na ravni treh odstotkov. Vmes smo sicer imeli potres na Japonskem in nato grško krizo, vendar se je borzam nato uspelo pobrati. Pri grški zgodbi smo zdaj prišli na točko, ko bo po vsej verjetnosti potreben 70-odstotni odpis njihovega dolga, zaradi česar so sedaj negativna presenečenja že zelo težko verjetna. Odpis sicer lahko doseže 80 odstotkov, vendar to ni več tak preskok. Vlagatelji se vedno bolj zavedajo, da se je grška zgodba zgodila v letih 2008 in 2009, sedaj pa gre bolj kot ne le še za razčiščevanje te zgodbe in kako se bodo izgube porazdelile. Pozitiven vpliv na trgih pušča tudi ohlapna monetarna politika centralnih bank. Dlje časa kot bo trajala ohlapna monetarna politika, vedno manj pomembne postajajo izgube iz Grčije, saj se v vmesnem času bankam nabirajo dobički, s katerimi bodo lahko te izgube pokrile.
Bonitetne agencije so slovenskim bankam zaradi znižanja bonitetne ocene države in prepredenosti s slabimi posojili ter zaradi kapitalske podhranjenosti že znižale bonitetne ocene, pričakovati pa je tudi nova znižanja. Kako bodo podjetja in prebivalstvo občutili vse nižjo bonitetno oceno bank?
Stagnacijo obsega posojil v Sloveniji si lahko razlagamo kot posledico nizke ponudbe ali pa nizkega povpraševanja. V času, ko se podjetja razdolžujejo, nimajo potreb po svežih finančnih sredstvih, tista podjetja, ki najbolj potrebujejo denar, pa so običajno v največjih težavah in tako do novih posojil tudi najtežje pridejo. Gotovo se znižanje bonitetne ocene na ceni denarja pozna, vendar bodo pogoji kreditiranja vedno bolj odvisni od bonitetne ocene dolžnika. Če pogledamo pribitke na posojila gospodinjstvom, so ti trenutno res opazneje višji kot pred petimi leti, vendar je seštevek euriborja in pribitka trenutno kljub temu nižji. To kaže, da denar v Sloveniji le ni tako nedostopen in drag.
Kaj bi slovenski bančni sistem potreboval za rešitev kreditnega krča? Zgolj nove dokapitalizacije ali morda strateške partnerje, ki bi znali upravljati banke?
Našemu bančnemu sistemu bi še najbolj koristila gospodarska rast ter da bi podjetja več investirala v projekte z zdravimi ekonomskimi temelji. Toda v času, ko se podjetja razdolžujejo, država zateguje pas, posamezniki pa niso pripravljeni investirati, lahko dejansko le čakamo in upamo, da nas bodo iz krize potegnile ZDA, Nemčija ali kdo drug.
Kako po vaših ocenah visoke obrestne mere na depozite vplivajo na prilive v vzajemne sklade in likvidnost na domači borzi?
Visoke obrestne mere imajo brez dvoma negativen vpliv. Problem ni le to, da so obrestne mere trenutno visoke, temveč da na tako visokih nivojih vztrajajo že od jeseni 2008 oziroma vse od propada Lehman Brothers. Pričakovani letni donos delnic je dolgoročno od devet do deset odstotkov, medtem ko se obrestne mere na depozite gibljejo med štirimi in petimi odstotki. Vlagatelji tako kolebajo med petodstotnim zagotovljenim donosom pri depozitih in sedemodstotnim pričakovanim donosom vzajemnih skladov. Številni se tako odločijo za prvo možnost. Pri tem seveda pozabljajo, da so trenutni časi zelo dobri za naložbe v delnice, saj lahko pričakujemo celo nekoliko višje donosnosti.
In zakaj obrestne mere ostajajo na tako visokih nivojih?
Obrestne mere so visoke zaradi težav v bančnem sektorju. Banke so namreč za depozite, v času ko imajo zaprta oziroma priprta vrata do finančnih trgov, pripravljene plačati tudi zelo visoke cene. Ker obstaja neko splošno jamstvo za depozite, obrestno mero v Sloveniji določa najslabša banka, ki najtežje pride do sredstev. Ta namreč postavi obrestno mero, preostale banke pa se morajo temu prilagoditi. S stališča vlagatelja, ki ima do 100.000 evrov prihrankov, je namreč popolnoma vseeno, v katero banko bo vložil denar, saj so zanj vse enako varne. V Evropi pač nismo želeli dopustiti, da bi najslabše banke propadle, države pa so vsepovprek reševale svoje nacionalne šampione. Zato sedaj pri življenju ostajajo praktično vse banke, medtem ko so v realnem sektorju propadla številna podjetja. Vprašanje je, zakaj se bančni regulator ali ministrstvo za finance s tem problemom ne soočita. Tako stanje je ne nazadnje slabo tudi za banke, saj jim to znižuje profitabilnost. Hitro bi se dalo izračunati, koliko manj dodatnega kapitala bi bilo treba vplačati v naš bančni sistem, če bi banke obrestno mero znižale že za odstotno točko.
Družbe za upravljanje si prizadevate, da bi se v pokojninsko varčevanje vključili tudi vzajemne sklade, ki bi bili tako deležni tudi nekaterih davčnih olajšav. Bi zgolj davčna olajšava res spodbudila investiranje v vzajemne sklade ali gre le za željo po čim višjih upravljalskih provizijah?
Če bi prišlo do uvedbe individualnih pokojninskih računov, bi se po naših ocenah pokazale vse prednosti varčevanja v vzajemnih skladih. Ker je v industriji vzajemnih skladov izredno pomemben obseg poslovanja, bi se stroški po vsej verjetnosti celo znižali in prerazporedili na večje število vlagateljev. Toda pri tem bo ključna država oziroma davčne olajšave, ki jih bo ponudila vlagateljem.
Kaj bi bilo treba v Sloveniji spremeniti na področju pokojninskega varčevanja?
Upam, da bo do reforme prišlo čim prej, saj vsako leto odlašanja s seboj prinaša dodatne stroške ohranjanja obstoječega stanja. S spremembo dodatnega pokojninskega varčevanja bi morali odpraviti omejitve glede prehoda med posameznimi ponudniki, posameznikom pa bi morali omogočiti, da si sami izberejo pokojninski načrt. Trenutno imajo namreč vsi zaposleni v nekem podjetju enak pokojninski načrt, kar pomeni, da večina nima ustreznega načrta. Treba bi bilo odpraviti tudi zahtevano minimalno donosnost, saj trenutno prav zakonodaja pokojninske družbe sili, da se izogibajo kapitalskega trga. Ne nazadnje pa bi morali zvišati tudi vrednost olajšave, saj bi na ta način posameznikom omogočili, da dosežejo zadostno mero varčevanja za pokoj.
Vzajemni skladi morajo mesečno poročati o strukturi svojih naložb in vlagateljem razkrivati vse stroške, medtem ko so zahteve po transparentnosti za naložbena zavarovanja bistveno manjše.
Po priporočilih evropske komisije bi morala tudi naložbena zavarovanja stroške razkrivati na enak način kot vzajemni skladi. Seveda se življenjske zavarovalnice povsod po Evropi temu zelo upirajo in poskušajo tudi na državnih ravneh razvodeneti te pobude. Toda ko skrivaš toliko stroškov, se bodo nekoč nate spravile potrošniške organizacije in regulatorji. Kratkoročno to zavarovalnicam sicer prinaša maksimizacijo dobičkov, dolgoročno pa si s prikrivanjem stroškov celo znižujejo dobičke, ugled in potencial za prodajo. Če gre 95 odstotkov naložb v naložbeno zavarovanje za investicijo v vzajemni sklad in pet odstotkov za življenjsko zavarovanje za neko nizko vsoto, gre dejansko le za prikrito prodajo vzajemnih skladov z več vrstami dodanih stroškov. Tak produkt je sicer lažje prodati kot vzajemni sklad, saj lahko zavarovalnice zaradi več skritih in višjih provizij tudi veliko bolje motivirajo prodajalce.
