Intervju: »Redko katere države se lahko zoperstavijo mnenju o menjalnem razmerju«

Intervju: »Redko katere države se lahko zoperstavijo mnenju o menjalnem razmerju«

Lan Filipič meni, da imajo le redko katere države finančno moč (ZDA, Kitajska, evro območje), da se zoperstavijo kolektivnemu mnenju finančnih inštitucij o višini menjalnega razmerja. V primeru valutne vojne, po njegovem mnenju, bi bili poraženci prav vsi.

V zadnjem času so centralne banke po vsem svetu, vključno s tistimi na Filipinih, na Tajskem, v Indoneziji, Maleziji, Izraelu, Tajvanu, Braziliji in na Japonskem, intevenirale na deviznih trgih v upanju devalvacije lastne valute (več v »Zakaj lahko naraščanje valutnega konflikta veliko stane?«). Ampak zdi se, kot da se valutni špekulanti gibljejo prav tako hitro, prodajajo ameriške dolarje in stavijo na to, da bo ameriška valuta nadaljevala padec. O tem priča tudi podatek, da so stave na nadaljnji padec ameriškega dolarja v tednu, ki se je končal 15. oktobra, na terminskem trgu v Chicagu z 32,6 milijardami, dosegle skoraj rekordne vrednosti. Nenadoma se zdi, da je vsak narod na valutnem trgu sam zase in poskuša obrniti valutna razmerja v svojo korist. Ali lahko govorimo o začetku "valutne vojne"?

Lan Filipič, NLB Skladi: »Sposobnejši valutni trgovec z visokimi pooblastili v mednarodni finančni inštituciji na tedenski ravni samostojno opravi več kot 500 milijard prometa z ameriškimi dolarji. Če seštejemo vse takšne trgovce in še kopico manjših trgovcev, hitro ugotovimo, da imajo te negativne stave na tečaj dolarja precej nizko povedno vrednost. Glede na celoten obseg valutnega trgovanja prav tako menim, da imajo le redko katere države finančno moč (ZDA, Kitajska, evro območje), da se zoperstavijo kolektivnemu mnenju finančnih inštitucij o višini menjalnega razmerja.«


V preteklih tednih smo bili priča napetostim med razvitimi državami ter državami v razvoju, predvsem Kitajsko. V Washingtonu, Tokiu in po najpomembnejših prestolnicah območja evra so namreč prepričani, da v Pekingu umetno zadržujejo podcenjen tečaj juana glede na dolar, evro in jen ter s tem krepijo konkurenčne prednosti kitajskih izvoznikov. Kitajske oblasti odgovarjajo, da gre zgolj za protekcionistične vzgibe razvitih držav. Ali menite, da bo Kitajska popustila zahtevam najrazvitejših držav z ZDA na čelu, da naj zviša tečaj juana?


Lan Filipič, NLB Skladi: »Menim, da bo Kitajska počasi zviševala vrednost domače valute. Predvsem, ker se Kitajci dobro zavedajo, da gre v primeru podcenjenosti renminbija v veliki meri za politično predstavo s strani ameriške vlade, ki želi ugajati volivcem. Vemo, da bi se v tem primeru povišale cene uvoza kitajskih proizvodov, znižali pa bi se dobički proizvajalcev na Kitajskem. Vendar se moramo na tem mestu vprašati tudi, čigavi so dobički, ki jih pridelajo poceni kitajski delavci? Odgovor je, da gre velika večina dobičkov ponovno nazaj v razviti svet, saj velik del izvoza predstavljajo izdelki multinacionalk, ki izrabljajo podcenjenost kitajske valute, da prikazujejo višje dobičke v dolarjih, evrih, ipd. S tega vidika zahod več nima tolikšnega interesa za apreciacijo renminbija.«


Nenaden padec dolarja proti drugim valutam - za približno 10 odstotkov od junija letošnjega leta, je vznemiril občutljivo ravnotežje svetovnega gospodarstva, ki si še vedno ni opomoglo od posledic finančne krize. Mnoge druge valute, zlasti v Aziji in na razvijajočih se trgih, kot je npr. Brazilija, skokovito naraščajo kot posledica padca dolarja. Tako njihova gospodarstva privlačijo poplave špekulativnega kapitala tistih, ki iščejo višje obrestne mere in so tako v nevarnosti pregrevanja. Kakšne posledice bi lahko imelo dodatno tiskanje denarja s strani Fed in kako pričakujete da se bo ameriški dolar gibal v prihodnje?


Lan Filipič, NLB Skladi: »Na avkciji ameriških državnih obveznic, ki ponujajo inflacijsko zaščito, se je v tem tednu prvič v zgodovini zgodilo, da so bile prodane obveznice z negativno donosnostjo do dospetja. Vendar pa investitorji lahko pričakujejo pozitivno donosnost, če bo inflacija v ZDA v naslednjih petih letih v povprečju presegala 1,7 % letno, saj se vračilo glavnice usklajuje z rastjo inflacije. Investitorji so torej pripravljeni staviti vsaj 10 milijard ameriških dolarjev, da se bo inflacija povišala. Eden glavnih povzročiteljev višje inflacije pa je seveda prekomerna izdaja oziroma tisk denarja s strani centralne banke. Posledičen učinek na dolar pa kljub vsemu ni tako jasen, saj bo vrednost tega odvisna (tudi) od ukrepov drugih centralnih bank.«


V vsaki vojni imamo dve strani, tiste ki zmagajo in tiste ki izgubijo. Kdo bi po vašem mnenju, v primeru "valutne vojne" in dodatnih protekcionističnih ukrepih, največ pridobil in kdo bi ostal kot poraženec?


Lan Filipič, NLB Skladi: »V primeru valutne vojne bi bili poraženci prav vsi. Zmanjšan obseg svetovne trgovine, ki bi bil posledica takšnega spopada, bi državam onemogočal izkoriščanje vseh konkurenčnih prednosti, posledica tega pa je manjša blaginja za vse.«

Priporoči članek prijatelju