Padajoči stroški slovenskega dolga, ki smo jim priča od vrha v sredini novembra lanskega leta, na prvi pogled podajajo vtis, da so trgi pričakujoče pozdravili novo vladno garnituro in napovedane protikrizne ukrepe.
V tem času se je namreč zahtevan donos na 10-letne obveznice spustil s 7,2 na sprejemljivih 5,7 odstotka.
Del državnega tveganja "solidarnostno prenesen" na ECB
Določeni iskalci zarot bi iskali pojasnilo nedavne reakcije tržnega mehanizma v dirigiranem kupovanju državnih obveznic s strani domačih bank in resnica ni tako daleč.
Triletno likvidnostno okno v decembru in novo, ki se nam obeta 28. februarja, od katerega si banke obetajo veliko, sta spremenili percepcijo tveganosti obveznic perifernih držav, kamor se še vedno uvrščamo glede na relativno klasifikacijo kreditnih pribitkov. Domače poslovne banke tako z nakupi državnih obveznic pridobivajo vrednostni papir, na podlagi katerega dobijo ugodno zastavno razmerje in katerega tveganost je de facto nižja od tveganosti posojila podjetju. Klasičen primer relativno netveganega posla je tako nakup 3-letne državne obveznice in pa najem 3-letnega posojila po 1-odstotni obrestni meri pri ECB, ki je lahko znova namenjeno za relativno najboljši nakup. Glede na nizko kapitaliziranost evropskega bančnega prostora denar tako ni namenjen primarnemu delovanju komercialnih bank: biti transmisijski mehanizem med varčevalci in porabniki-podjetji. Navedena naloga namreč zahteva večjo tveganje za kapital, ki je v tem obdobju še vedno drag. To se je izrazito pokazalo pri dokapitalizaciji Unicredit banke in predstavlja svarilni mehanizem za vse ostale banke, še posebej pa za evropske regulatorje in ECB.
Ob predpostavki "poceni zaslužka" postanejo nove kapitalske zahteve evropskih bank minorne in vzdržne, kar omogoča postopnejšo prilagoditev bank k manj tvegani aktivi. Tveganje posamezne banke in del državnega tveganje je tako "solidarnostno prenesena" na ECB, kar je v tem trenutku politično sprejemljivše kot pa izdaja skupne, evropske obveznice, hkrati pa prinaša dvojen pozitiven ekonomski učinek: kapitalsko trdnejše banke in nižje stroške novega zadolževanja.
Naša naloga ostaja enaka: znižanje stroškov dolga
Naša domača naloga pa kljub temu ugodnemu izkupičku ostaja enaka: znižanje relativnih stroškov novega in obstoječega dolga, ki ima zaradi prepletenosti države, bank in podjetij, multiplikativno negativni učinek. Naši relativni pribitki ostajajo v rangu Italije, a so nad španskimi in slovaškimi. Smela dokapitalizacija bank, delna odprodaja premoženja tujcem in pa sprejetje pokojninske reforme bi vsaka zase lahko poskrbeli za krčenje kreditnih pribitkov v rangu 50 b.t. Ob predpostavki zunanjega dolga države in poslovnih bank v okvirni višini 20 mrd EUR (BS, stanje na dan 31.12.2011), to ob predpostavki povprečne ročnosti dolga (5 let) pomeni 1,5 mrd EUR ekonomskega prihranka.
