Večina Slovencev razmišlja o čimprejšnjem upokojevanju. Pokojninska reforma v smeri individualnih pokojninskih računov bi njihove motive bistveno spremenila.
Kakšna bo moja pokojnina?
Takšno in podobno vprašanje danes muči prenekaterega zaposlenega. Ob tem vsakdanji dogodki o čedalje manj denarja v pokojninski blagajni in dviganje pričakovane življenjske dobe daje slutiti, da bo denarja za bodoče upokojence vedno manj.
Razumljivo je, da ob takšnem stanju vedno več ljudi razmišlja o dvojem: čim prej nehati delati oz. čim prej se upokojiti. Vsakdo si želi čim hitreje skočiti na vlak, ki pelje v varnost stalnih prihodkov in se izogniti raznim tveganjem ob vse večji brezposelnosti, stresu in mogočim novim zakonskim popravkom, ki bi starost za upokojitev še zvišali.
Doslej obstoječi drugi pokojninski steber se je pokazal za delno učinkovitega kajti ljudje dvomijo, da bodo na koncu vsa njihova dodatna vplačila v pokojninsko blagajno dejansko pristala tudi v njihovih pokojninah.
Obstaja izhod iz tega nezavidljivega položaja?
Obstaja, vendar le v primeru da vsakega bodočega upokojenca ustrezno ekonomsko motiviramo. Najboljši način za motivacijo bi bili individualni kapitalski računi. Na vsak posamezen račun bodočega upokojenca bi se stekala vplačila prispevkov, ki se sedaj plačujejo dvakrat: s strani delodajalcev in s strani delojemalcev. Drugače povedano, računovodje temu rečejo »iz bruto plač« in »od bruto plač«.
Vsakemu bi bilo moralo biti omogočeno, da si kadarkoli ogleda višino do sedaj prejetih plačil in dobi vpogled v »pričakovano« pokojnino, ki bi se izračunavala glede na povprečno pričakovano življenjsko dobo v Sloveniji. Ljudje radi analizirajo in kalkulirajo. Ta sistem bi njihove želje izpolnil zaradi česar bi se njihovi cilji spremenili: večina bi si prizadevala, da bi se njihovi pokojninski računi čim bolj polnili oz. da bi več delali in ne obratno kot je to primer dandanes.
V tem sistemu drugi pokojninski steber ne bi bil sploh pomemben temveč bi obstajala prvi, zgoraj opisani (državni pokojninski steber), ki bi vlagal v varne obveznice (večinoma državne) ter tretji oz. četrti steber, ki bi si ga kreiral vsakdo sam z lastnim vlaganjem na borzo oziroma preko bančnih investicijskih skladov in skladov drugih finančnih institucij. Za slednje bi veljala oprostitev plačila davkov od kapitalskega dobička in dividende, v kolikor bi šlo za delnice domačih podjetij. Stimulirati bi morali podjetja, da svež denar ne pridobivajo le skozi bančna posojila temveč z izdajanjem novih delnic.
Kako rešiti sedanjo pokojninsko luknjo?
Prvo vprašanje, ki se marsikomu zastavlja je, da je vse opisano sicer v redu toda kako rešiti sedanjo pokojninsko luknjo? Možnosti bi bili dve. Prva je povečanje proračunskega primanjkljaja, ki trenutno (okoli 40% BDP-ja) še ni tolikšen, da ne bi bilo možno dotatnozadolževanje. Kljub slabostim dodatnega zadolževanja bi to bilo smiselno, ker bi pokojninska reforma pomenila tektonski premik in začetek zmanjševanja proračunskih primanjkljajev. Druga možnost bi bila delna privatizacija velikih paradržavnih gospodarskih sistemov. Možna bi bila tudi kombinacija obeh pristopov.
Koristi za nacionalno homogenost in domači borzni trg
Kljub na videz »bolečemu« prehodu bi bile prednosti številne. V Sloveniji bi se prebivalstvo glede pokojninskega problema homogeniziralo. Ne bi bilo več družbenega konflikta med mladimi in starimi. Druga prednost bi bila, da bi ljudje bili v bistvu motivirani delati čim dlje in čim več. Odvrnili bi jih od moralnega hazarda in krilatice, ki je sedaj v mislih prisotna pri večini in se glasi: »Raje bom volil Desus kot plačeval v drugi pokojninski steber.«
Tretja korist bi se poznala v večjih prilivih v investicijske sklade. Večja likvidnost bi dvignila cene domačim podjetjem v borzni kotaciji zaradi česar tujim vlagateljem slovenskih podjetij, zdaj, ne bi bilo potrebno prodajati po knjigovodskih cenah. V bistvu bi spremembe zadovoljile tudi zagovornike nacionalnega interesa.
