Pri napovedih za leto 2011 se je večina borznih analitikov precej zmotila, ko so podajali zelo optimistične napovedi. Današnji problem je drugačen. Nihče ničesar ne napoveduje, tisti ki pa, dajejo nasprotujoče si prognoze.
Borzno leto 2011 je bilo slabše od pričakovanj pred enim letom. Takratne napovedi analitikov so bile celo tako optimistične, da so videle ameriški borzni indeks S&P500 kar za 25% višje, kot je bil potem decembra 2011. Današnji problem je drugačen. Nihče ničesar ne napoveduje, tisti ki pa, dajejo nasprotujoče si prognoze.
Morda je, povedano v šali, to razlog, da globalni finančni koncerni nameravajo letos odpustiti 100.000 zaposlenih v investicijskem bančništvu?! Glavni je nedvomno premalo milijardnih prevzemov in premalo novih izdaj delnic. Finančna kriza, ki jo je pred leti predvidel ameriški ekonomist Nouriel Roubini, očitno ima precejšnje dimenzije. Ko gredo posli investicijskim bančnikom slabo, potem je na borzi zagotovo medved, pravi staro pravilo. Drugo pravilo je, da ko vlada medved, potem je treba papirje kupovati ali jih vsaj držati. Toda, kako držati nekaj takrat, ko nobena napoved več ne drži?
Na borzi ni nobene absolutne varnosti več
Rolf Tilmes, nemški profesor ekonomije pravi, da se v bodoče ne bodo več iskali investicijski bančniki na podlagi kontinuitete in varnosti, kot je bil to primer doslej. Stavek bo za koga morda premalo konkreten, zato ga prevedimo. Iskalo se bo nenavadno razmišljanje. Proti trendu. Proti toku večine. Tisto, kar je nekoč v več svojih knjigah poudarjal borzni stezosledec Andrée Kostolany.
Na borzi ni nobene absolutne varnosti več. Tako vsako leto ponavljajo znova. Če se je s portfelji, izdelanih s sledenjem črede prej še dalo shajati, pravijo, se po krizi 2008 časi spreminjajo. Dodajam, ne pa toliko principi investiranja. Ti pravijo, da borza nagradi tiste, ki ravnajo drugače od večine, drzne, s konceptom, vztrajne in – nezadolžene. Slednji ne morejo biti vztrajni, ker morajo odplačevati kredite po diktatu posojilodajalcev in zato večkrat prisilno prodajati predčasno.
Prognoze ekspertov so se pred enim letom glasile: kupujte zlato. Danes: zlato da, ampak v malih količinah. Pred leti je veljalo ponavljano pravilo: Kitajska. Danes, ven iz Kitajske. Pred leti: gotovina. Danes: neciklične delnice, medicina. Edina skupna točka vsem sedanjim napovedim glede izbire vrednostnih papirjev je, sodeč po besedah finančnikov, vrednost kot kriterij (angl. value investing). O tem kaj je vrednost, pa ima vsak borznik svoje mnenje.
Kakšen bo vaš portfelj bo tako odvisno od tega, h kateremu investicijskemu svetovalcu, banki, ali borzni hiši se boste odpravili, in ne toliko od realnih kriterijev. Kajti vsaka finančna institucija ima svoj pogled. Nič nenavadnega.
Nenavadno je le, če na navadna vprašanja dobite nenavadne nasvete. Na primer, da je v situaciji, ko imamo nizke obrestne mere zaradi varnosti smiselno kupovati obveznice z rekordno nizkimi letnimi donosi. Da je ob znakih pojemanja gospodarske rasti na Kitajskem smiselno kupovati njihove obveznice – da ne govorimo o delnicah. Da je ob znakih, da bo evropska centralna banka odkupovala evrske obveznice, »zopet« treba kupovati zlato. In podobni nesmisli se ponujajo.
Zakaj sem si upal podvomiti v neskončno rast evra?
V svoji knjigi Prihodnost borze in gospodarstva, leta 2008, sem nasprotno od številnih finančnih strokovnjakov »korajžno« ocenil, da bo dolar rasel. Tega si takrat skoraj nihče ni upal napovedati. Zakaj sem si upal podvomiti v neskončno rast evra? V svoji nelogičnosti na borzi včasih obstaja tudi neka logika. Obresti ameriške centralne banke so bile 2008 (in so še) nižje od evrskih, monetarni ukrepi FED-a (kvantitativno popuščanje) pa ekspanzivnejši od evropskih – pa vendar se je dolar takrat uspeval ustaliti na nivoju 1,6 v odnosu do evra.
Ponujali sta se dve logiki: ena kvantitativna (obrestne mere v prid evru) in druga prognostična (tako stanje ne more trajati v nedogled, lahko pa dolgo). Da bi se trend dolar-evro obrnil je bil tako potreben le manjši obrat v ameriški monetarni politiki, na kar, presenetljivo, ni nihče niti ni upal pomisliti. In kasneje se je zgodila »nepričakovana« sprememba, kot se v življenju to rado dogaja – politika kvantitativnega popuščanja, ki je bila sinonim za ekspanzivno tiskanje dolarjev, je zaradi pritiska republikanske stranke in njene večine v kongresu, prenehala. So mar vsi mislili, da bodo Američani kar vsako leto nadaljevali z istim tempom? (Ne gre za vprašanje ali bodo nadaljevali, temveč kako intenzivno?) Že minimalen obrat v ameriški monetarni politiki je pomagal dolar okrepiti na današnjih 1,3 v razmerju do evra. Presenečenje, ki ga večina borznih svetovalcev ni pričakovala. Ni si težko predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi Bernanke, denimo, obrestne mere celo dvignil.
Statičnost v razmišljanju je doživela fiasko. Zmagalo je kreativno mišljenje. Se stvari na borzi vedno iztečejo logično? Ni nujno. Včasih se finančne prognoze kljub »logiki« na kratek rok izkažejo za napačne. Toda večina od njih se na koncu izkaže za pravilne.
Mislim, da je precej ljudi zmožnih logičnega razmišljanja
Vseeno mislim, da je precej ljudi zmožnih logičnega razmišljanja, ki je na borzi potrebno. Vprašanje je le, ali so se z borzno logiko pripravljeni pobliže seznaniti, ali pa še naprej udobno slediti psihologiji množice. Za navadnega malega vlagatelja ni toliko pomembno, da bo uspeval z vsako naložbeno operacijo, temveč v večini primerov. Zanj bo pomembneje, da bo imeli v rokah papirje, ki imajo vrednost in potencial – Kostolany bi za slednje rekel domišljijo. Potencial ni tisto kar drugi že vedo, in kar je v tečaje že vračunano. To je tisto, česar drugi še ne vedo ali si o tem ne upajo razmišljati.
Recept za uspeh na borzi je v istočasni uporabi logike in nekonvencionalnosti. Oboje pride s prakso. Zato – v leto 2012 drugače kot doslej.
