T. C. Boylu se lahko zahvalimo za uspešnico z gornjim naslovom, pa tudi za vzorno ležernost pri bolj sproščenem sprejemanju konca sveta. Sproščenosti nam boleče primanjkuje.
Tako je predsednica MDS napovedovala možno »stopnjevanje krize«, proti kateri naj nihče ne bi bil imun, in novo imenovani predsednik ECB Mario Draghi je opozoril na bančno krizo, kar je v razpoloženju pričakovanja »konca sveta« na kapitalskih trgih poskrbelo za volatilnost.
Zanimivo pri tem je, da se zdijo temelji tega sveta boljši, kot bi lahko sklepali iz razpoloženja.
Primer ZDA: poleg nepremičninskega trga se je tudi zasebna poraba nedavno gibala zelo solidno. Poleg ponovno zmanjšanega deleža varčevanja, ki pa je za razmere v ZDA z več kot 3 % še vedno občutno višji kot pred izbruhom krize na finančnih trgih, so jo podpirale tudi začasne davčne olajšave. Poleg tega se trend prvih zahtevkov za podporo ob brezposelnosti, z največjim obsegom poleti 2009, zmanjšuje, torej se je položaj na trgu dela v ZDA izboljšal. ZDA bi se lahko izognile ponovnemu zdrsu v recesijo z dvojnim dnom (»double dip«).
Nemčija: indeks konjunkturne klime ifo se je drugi zaporedni mesec zvišal in Nemčija je kot edina velika država evroobmočja oktobra povečala svojo industrijsko proizvodnjo. Konec sveta zgleda drugače.
Poglejte tudi: Priložnosti in nevarnosti trenutne situacije na trgih
Znane težave, kot je dolžniška kriza v EU, ostajajo, čeprav premije na tveganje na obvezniških trgih in vrednotenja v bančnem sektorju, ki ležijo bistveno pod knjigovodskimi vrednostmi na zgodovinsko nizkih nivojih, kažejo na to, da so bila številna tveganja verjetno že vključena v tečaje.
Tudi v prihajajočem letu bi zato lahko veljalo: do konca sveta je do sedaj še vedno prišlo pozneje, kot je bilo napovedano – majevski koledar gor ali dol. Pri slednjem gre tako ali tako za to, da se leta 2012 zaključi še en 400-letni ciklus.
Konec sveta je do sedaj še vedno nastopil pozneje, kot je bil napovedan, meni vaš
Stefan Scheurer
