Paelinck: »Mali delničarji so v času krize utrpeli ogromne izgube«

Jean-Pierre Paelinck je leta 1976 z dizertacijo o bančni koncentraciji v Evropi doktoriral iz ekonomije na Univerzi v Gentu. V preteklosti je bil generalni sekretar Evropskega združenja delničarjev Euroshareholders, zdaj pa je predsednik in generalni sekretar Svetovne federacije investitorjev (WFIC). Obe organizaciji med seboj sodelujeta. Generalno skupščino organizacije Euroshareholders bo prihodnje leto v Sloveniji organiziralo Vseslovensko združenje malih delničarjev (VZMD), predsednik VZMD Kristjan Verbič pa je bil oktobra izvoljen v izvršilni odbor organizacije Euroshareholders. Jean-Pierre Paelinck bo na prednovoletnem srečanju VZMD v ponedeljek v Ljubljani podelil nagradi delničarjem prijazna družba in smeli borzni koraki.

Nam lahko na kratko predstavite organizacijo Euroshareholders?

Euroshareholders je Evropsko združenje delničarjev. Ustanovljeno je bilo leta 1992, ko so v Bruslju odprli generalni sekretariat. Euroshareholders trenutno združuje 31 nacionalnih združenj delničarjev po vsej Evropi, skupaj pa to pomeni približno 2,6 milijona posameznih članov. Naloga organizacije je, da predstavlja interese posameznih delničarjev v EU. Glavni cilji organizacije Euroshareholders so: ščititi in predstavljati interese delničarjev in drugih vlagateljev na borzi, okrepiti pomen delničarjev, zagotoviti enakopravno obravnavo vseh delničarjev, pri primernih vprašanjih podpirati harmonizacijo na ravni EU, podpirati načela korporativnega upravljanja na evropski ravni ter promovirati finančno izobraževanje in znanstvene raziskave o kapitalskih trgih in pomenu delničarjev, na primer na področju regulative.

Kaj počne organizacija Euroshareholders, kako pomagate članom?

Da bi izpolnili te cilje, Euroshareholders redno pripravlja mnenja o vprašanjih, povezanih s položajem delničarjev, izvaja raziskave in pomaga nacionalnim združenjem, da na letnih skupščinah v različnih državah predstavljajo delničarje. Nedavno smo se ukvarjali s transparentnostjo in poštenimi praksami kapitalskih trgov, reformo finančnega nadzora na evropski ravni, delovanjem delničarjev v finančnih institucijah ... Organizacija Euroshareholders je aktivna tudi v boju proti trgovanju na podlagi notranjih informacij, zavajujočim informacijam in drugim oblikam finančnega kriminala. Veliko naših članov se s primerom obrne na nacionalna sodišča, čeprav večina držav članic EU ne pozna mehanizmov kolektivne odškodnine.

V koliko državah ste prisotni, neposredno ali posredno?

Trenutno združujemo 31 organizacij, od tega dve dejansko prihajata izven Evrope, vendar sta posredno povezani z Evropo - gre za Libanon in Kamerun (slednji prek našega francoskega člana).

Katere države, ki imajo svoja združenja v organizaciji Euroshareholders, imajo zakonodajo, ki najbolje ščiti posamezne delničarje, in katere države imajo najslabšo zakonodajo?

Kar veliko držav članic EU ima dober sistem zaščite vlagateljev. V nekaterih državah je uresničevanje bolj učinkovito. V Skandinaviji imajo že po tradiciji dobro zaščito, zahvaljujoč tradiciji in profesionalizmu pa lahko kot primer učinkovite zaščite vlagateljev omenimo tudi Veliko Britanijo. Primer precej dobre zaščite vlagateljev je tudi Nizozemska, kjer naše združenje zelo pozorno spremlja razvoj dogodkov in spodbuja dobre prakse. To je ključno, če želimo vlagateljem pustiti, da branijo svoje pravice.

Kaj je največji problem malih delničarjev v času krize?

Mali delničarji so utrpeli ogromne izgube, še posebej po letu 2008. Ko je kriza razkrila šibkost korporativnega upravljanja finančnih institucij, so bili še posebej oškodovani mali delničarji bank (npr. Lehman Brothers, Fortis, Royal Bank of Scotland itd.). Nekatere banke, ki so storile dramatične napake, so žal še naprej radodarne do vodilnih managerjev in se, kot kaže, niso ničesar naučile. Vlagatelji so se nekaj naučili in so postali bolj previdni. V splošnem lahko rečemo, da so bili delničarji zapeljani, slabo obveščeni, mislili so, da imajo delnice v banki, pa se je izkazalo, da so imeli delnice v holdinški družbi, ki je nenadoma prodala banko, delničarje pa pustila s prazno, ali, da ne bom pretiraval, skoraj prazno malho.

Je kriza vplivala na število prevzemov v minulih dveh letih?

V finančnem sektorju je bilo veliko prevzemov pogubnih za delničarje in institucije. Rečeno je bilo, da so navdih za nekatere prevzeme dobili izvršni direktorji, ki so želeli povečati svoj prestiž in honorarje. To bi lahko bilo res, saj so bile nekatere gigantske institucije v bistvu gigantske v svojih napakah. Zdi se, da se je število prevzemov v minulih dveh letih zaradi krize zmanjšalo.

Kako bi ocenili status malih delničarjev v Sloveniji?

Iskreno lahko rečemo, da je VZMD - čeprav ni največje med našimi člani - zagotovo eno najbolj učinkovitih združenj, kar se tiče predstavljanja na mednarodni ravni in učinkovitega predstavljanja slovenskih podjetij tujim vlagateljem, ter najbolj učinkovito pri uporabi omejenih sredstev, s katerimi pa doseže najvišjo raven predstavljanja na mednarodni ravni. Zagotovo je bilo to težko, a uspešno delo, ki koristi tako vlagateljem kot borznim družbam. Vse to si zasluži posebno pozornost in spoštovanje, ker je do tega prišlo z visokimi etičnimi standardi. Naj pojasnim. VZMD denarja in sredstev ni zaslužil z napadanjem podjetij, temveč s podporo slovenskemu gospodarstvu na konstruktiven način. To se ne zgodi vedno. Nekateri zaščitniki vlagateljev pridejo do dobička prek pravnih postopkov in poravnav, zaradi česar se jih borzne družbe ustrašijo, namesto da bi jih cenile. Tako kot v drugih državah ima mali delničar premalo vpliva, pogosto mu ne prisluhnejo. Če povzamem na kratko - malo je združenj, ki so storila toliko, da bi v državna podjetja privabila tuje vlagatelje. V tem kontekstu verjamem, da so bila prizadevanja, s katerimi bi privabili tudi poljske vlagatelje, dober poskus, z namenom razširiti spekter delničarjev. Tudi v tem kontekstu bi rad omenil dinamiko in profesionalizem Varšavske borze. So dobri partnerji. Poglejte mednarodna srečanja njihovih borznih družb, njihove nacionalne dogodke, prek katerih podpirajo njihovo gospodarstvo in podjetja, ki kotirajo v Varšavi. Po drugi strani tudi bolj verjamem v sodelovanje z manjšimi borzami kot v sodelovanje z gigantskmi organizacijami, ki so prevelike, da bi jih še lahko vodil globalno učinkovit management.

Kaj so njihove največje težave?

Eden od problemov, s kateri se boste morali Slovenci spopasti, je skupen več državam, to je, da nimate več neodvisne borze. Naslednji problem je neravnotežje med ogromnimi finančnimi sredstvi, ki jih imajo finančni posredniki, in skromnimi sredstvi, ki jih imajo združenja delničarjev. Zaradi tega bi lahko kdo pomislil, da imajo banke ter druge finančne in industrijske skupine več možnosti lobiranja. To ima lahko negativne učinke na pravila in predpise in celo na ravnanje nekaterih organov, vendar ne vem, kako to poteka v Sloveniji. To je splošno opažanje, ki velja za veliko držav in bi lahko veljalo tudi za Slovenijo.

Kaj bi po vašem mnenju še morali storiti, da bi izboljšali položaj posameznih delničarjev?

Kot to počne VZMD in bi morali tudi vlagatelji - z vztrajanjem pri transparentnosti, z bojem proti pohlepnim vodilnim managerjem, ki pobegnejo s prevelikimi nagradami. Ta teden sem izvedel, da imajo v Triodos Bank pravilo, v skladu s katerim ne bi smel biti nihče plačan več kot 10-krat bolje od najslabše plačanega zaposlenega. To mi je všeč. VZMD lahko spodbuja podjetja, da sledijo pravilom korporativnega upravljanja in učinkovitemu managementu, tako da nagradijo dobra podjetja, npr. z nagrado organizacije Euroshareholders. Bolj verjamemo v spodbujanje kot v kazni in primere na sodiščih.

V Sloveniji trenutno poteka razprava, ali bi morali državne deleže v podjetjih prodati. Se vam zdi, da bi bilo to dobro storiti v tem trenutku, ko so cene delnic na rekordno nizkih ravneh?

To je odvisno od tega, komu država proda svoje deleže v bankah. Če na primer prodate tuji bančni skupini, bi bilo bolje počakati na višje cene delnic. Če prodate delničarjem, ki želijo postati stabilni lastniki, je bolje imeti zadovoljne delničarje, ki ne bodo obžalovali svojega nakupa. To bi lahko bila priložnost za male vlagatelje, če so primerno obveščeni in osveščeni o finančnih tveganjih ter če so trgovanje na podlagi notranjih informacij in druge zlorabe na trgu identificirani in sankcionirani s strani nadzornih organov.

Odvisno je tudi od tega, kolikšen delež prodajaš. Če ima država večinski delež, lahko pride do skušnjave po nastavljanju političnih figur, namesto profesionalnih strokovnjakov z dobrimi izkušnjami na področju bančništva. V Belgiji smo videli, kako dramatično je bilo na vrhu državnih bank imeti politike, ki niso imeli kompetenc vodilnih managerjev, imeli so le njihovo plačo. Po drugi strani je dobro, če je država solastnik banke, to ti da zaupanje v banko, vendar smo bolj naklonjeni manjšinskemu deležu, ker se bojimo političnega vmešavanja.

Verjetno veste, da je največje podjetje, ki je v tem trenutku naprodaj v Sloveniji, trgovska družba Mercator. Večinski delež prodajajo banke, ki so posameznikom brez primernih poroštev včasih dajale več sto milijonov evrov vredna posojila. Bi vi kot bančnik prodajo "na vrat na nos" največjemu Mercatorjevemu tekmecu v regiji ocenili kot razumno? Kupec (Agrokor) na Hrvaškem upravlja tako s proizvodnjo kot prodajo hrane, zato bi prevzem v prihodnosti zagotovo škodil slovenskim kmetom in proizvajalcem hrane, ki so po drugi strani veliki dolžniki teh istih bank, ki zdaj prodajajo Mercator.

Veliko je odvisno od transparentnosti in enakopravne obravnave delničarjev. To je videti enostavno, vendar sem tudi v svoji lastni državi videl, kako so oblasti drugače obravnavale delničarje zelo šibke banke Dexia v primerjavi z banko Fortis, ki so jo prodali hitro, ne da bi pri tem prisluhnili organiziranim delničarjem.

Delničarji imajo pravico, da prejmejo enako ceno kot drugi in da zavrnejo ali sprejmejo ponudbo. Ponavadi preveč vmešavanja brez vednosti delničarjev slednjim ne koristi, na koncu ne koristi niti gospodarstvu. Morda včasih koristi nekaj srečnežem, ki so izpogajali dogovor, vendar ne vedno dolgoročno.

Kako bi situacijo rešili v Belgiji, kjer so domači šampioni zaščiteni?

K sreči smo vendarle dobili novo vlado. Pri Fortisu, ki zdaj pripada francoski bančni skupini BNP Paribas, smo storili hude napake. Viri mi pravijo, da odločevalci na strani vlade niso bili pripravljeni razumeti možnih rešitev. Nekatere od teh odločitev so sprejeli ljudje, ki niso imeli izkušenj s področja bančništva. Imeli smo proračun, ki so ga hvalili in je bil zaradi dobrega političnega piarja sprejet, a je bila to le kamuflaža in ne rešitev. Verjamem, da bo nova vlada v večji meri prisluhnila delničarjem in kompetentnim ekonomistom.

Mali delničarji in tržni regulatorji se za svoje pravice ali proti nepravilnostim podjetij (npr. kartelnim dogovorom) v Sloveniji pogosto borijo na sodišču. Pogosto so neuspešni, ker na sodiščih pogosto primanjkuje sodnikov, ki so kvalificirani za takšne primere, kar je naš varuh konkurence ugotovil že pred časom. Kakšne so razmere v drugih državah in kaj bi bila po vašem mnenju optimalna rešitev? Menite, da je rešitev v specializiranih sodiščih?

Ni lahko biti uspešen, če nimaš enakih sredstev kot tisti, na katere želiš vplivati. Najboljša rešitev je v tem, da uspeš svoje stališče izraziti tako, da ga pristojni organi slišijo. To lahko storiš tako, da v primerih, ki zahtevajo popravo napak, pokažeš, da imaš za to primerno znanje in informacije. Bolj verjamem v dialog kot sovražen odnos, vendar je za to potrebno, da ti organi pustijo, da z njimi o zadevah tudi razpravljaš.

Ste velik strokovnjak na področju evropskega bančništva; doktorsko dizertacijo ste napisali na temo bančne koncentracije v Evropi. Kaj menite o odnosu med belgijsko KBC in slovensko Novo Ljubljansko banko, saj lahko KBC v tem primeru obravnavamo kot malega delničarja?

KBC je svojo hčerinsko družbo v Luksemburgu prodal Katarcem. Oblasti so se s tem strinjale, obdobje toksičnih naložb je prizadelo veliko bank. Nekatere banke so investirale v strukturirane produkte, ker je zanje jamčila ameriška institucija, ki je potem bankrotirala.

KBC je kljub temu dobra banka. Je banka, ki prisluhne organiziranim delničarjem iz več vplivnih družin. Lahko bi bila dober partner, če obstajajo jasni dogovori, ki jih obe strani dobro razumeta, in če obstaja transparentnost. V takšnih okoliščinah so možni dogovori, ki so na dolgi rok koristni za vse vpletene strani.

V splošnem se bojim gigantizma. Velikost se mora skladati s cilji. V takšnih okoliščinah imate lahko učinkovite srednje velike banke z dobrim managementom. Videli smo preveč bank, ki so po združitvi ali prevzemu izgubile dušo. Nimajo več sebi lastnega stila. Management ni več zmogel učinkovito voditi banke. Ni bilo pravega zdravega managementa, na najvišji ravni ni bilo zanesljivih informacij, kaj posredniki počnejo drugod po svetu, ni bilo več fleksibilne strategije, strategijo je nadomestila želja po hitrem dobičku in povečala tveganje.