V tokratnem intevjuju smo se pogovarjali z Markom Bombačem, upraviteljem premoženja pri družbi NLB Skladi. Dotaknili smo se tem, kot je stanje slovenskega gospodarstva, državno lastništvo v NLB ter stanje držav evroobmočja in prihodnosti evra.
Kakšno je vaše mnenje glede stanja v slovenskem gospodarstvu? Ali se strinjate s politiko vlade glede javnega sektorja?
Marko Bombač: »Medtem ko je slovenski BDP na letni ravni v letošnjem drugem četrtletju porasel prvič v zadnjem letu in pol, je večina ostalih razvitih evropskih držav rast zabeležila že prej. Rast je predvsem posledica rasti industrijske proizvodnje in izvoza. Trn v peti sicer ostaja zadolženost slovenskih družb, ki se je v zadnjih petih letih močno povečala, čemur pa ni sledila rast ustvarjenega denarnega toka iz poslovanja. Pozitiven vidik v slovenskem gospodarstvu ostajajo gospodinjstva. Kljub močni rasti v zadnjih letih zadolženost gospodinjstev glede na dohodek ostaja med najnižjimi v EU. To pomeni, da banke pri poslovanju s prebivalstvom ne bi smele imeti prevelikih težav pri odplačevanju kreditov. Posledično bi tudi potrošnja v Sloveniji lahko prej pokazala porast kot v tujini.
Za Slovenijo sta sicer zaskrbljujoča predvsem visok proračunski primanjkljaj, ki je konec leta 2009 znašal 5,5 % BDP-ja, in visok porast zadolženosti v letu 2009, ki ga ni zabeležila nobena druga država članica evroobmočja (vir: Eurostat). Ena izmed prioritet Slovenije bi tako morala biti krčenje proračunskih izdatkov oz. varčevanje. Uklonitev pritiskom javnega sektorja pa onemogoča znižanje proračunskih izdatkov in s tem proračunskega primanjkljaja.«
Po zadnjih podatkih se utegne proračunski primanjkljaj Irske letos povečati na 32 odstotkov BDP, v skladu s paktom stabilnosti in rasti pa bi smel doseči največ 3 odstotke BDP. Glavni razlog za tako povečanje primanjkljaja pa je reševanje bančnega sektorja. Pojavljajo se špekulacije, da bi lahko bila Irska naslednja za Grčijo, ki bi potrebovala pomoč držav članic evroobmočja. Kakšen vpliv bi to imelo na evro in na stanje drugih, težavnih članic evroobmočja, kot je naprimer Španija?
Marko Bombač: »Irski se bo strošek reševanja bančnega sektorja po zadnjih znanih informacijah povečal na 50 milijard evrov, kar znaša približno 30 % BDP-ja. To se je odrazilo tudi na trgu obveznic, saj znaša zahtevana donosnost do dospetja 10-letnih irskih državnih obveznic že 6,1 %, donosnost primerljive nemške obveznice pa znaša 2,3 %. Zgoraj omenjeni 32-odstotni proračunski primanjkljaj je v največji meri posledica enkratnih stroškov, povezanih z reševanjem bančnega sektorja. Usoda Irske je tako v največji meri odvisna od pripravljenosti irske vlade v prihodnje dodatno pomagati bančnemu sektorju, v kolikor bi se izkazalo, da dozdajšnja pomoč ni zadostovala. Irska je sicer za razliko od ostalih evropskih držav s težavami (Grčija, Portugalska in Španija) brez pritiskov s strani EU-ja sprejela ukrepe za znižanje proračunskih izdatkov, kar so Irci sprejeli brez prevelikega nasprotovanja. Ravno ta tržna naravnanost in želja po kredibilnosti irske vlade nas lahko navdaja z upanjem, da Irska ne bo šla po poti Grčije.
Morebitna pomoč Irski najverjetneje tudi ne bi imela pomembnejšega dodatnega vpliva na evro. Vpliv na ostale težavne članice pa bi lahko bil predvsem v hitrejših reformah teh držav, ki bi zmanjšale verjetnost podobnega scenarija tudi v teh državah.«
Geogre Soros meni, da bi lahko nemška politika varčevanja ogrozila valuto in vodila evroobmočje v dolgoročno stagnacijo ali celo deflacijo (več v članku: »Za obstoj evra so potrebne strukturne reforme«). Po njegovem mnenju so za rešitev gospodarske krize potrebne nove finančne spodbude in ne fiskalna disciplina. Kakšno je vaše mnenje?
Marko Bombač: »Finančne spodbude držav v zadnji recesiji so po eni strani pomagale pri izhodu iz recesije, po drugi strani pa se je z vsemi spodbudami zadolženost držav močno povečala – nekaterih celo kritično. Zaradi visoke zadolženosti in slabega fiskalnega položaja bi bilo varčevanje logičen ukrep držav po svetu. Poleg tega je BDP spremenljivka potrošnje, varčevanja in davkov, kar pomeni, da bi varčevanje lahko dolgoročno gledano povečalo potencialno gospodarsko rast posameznih držav. Nemčija je na tem področju vzor. Njena konzervativna fiskalna in monetarna politika namreč izhaja iz zgodovine, ko sta visoka zadolženost in hiperinflacija prizadela velik del srednjega sloja. Nemška gospodinjstva imajo visoko stopnjo varčevanja, ki v zadnjih letih znaša okrog 10 % ustvarjenih dohodkov. Nasprotno so ameriška gospodinjstva pred recesijo imela celo negativno stopnjo varčevanja.«
Kritike glede Nemčije pa so prišle tudi od Josepha Stiglitza, profesorja na univerzi Columbia, ki je leta 2001 prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo (več v članku: »Za obstoj evra so potrebne strukturne reforme«). Trdi, da je za evro edina rešitev v tem, da se mu Nemčija odreče in začne spet koristiti svojo valuto. Ali se z njim strinjate? Kakšen učinek bi imela taka poteza in kakšna tveganja bi prinesla?
Marko Bombač: »Močnejši pozivi o izstopu posameznih držav iz EMU (Ekonomske in monetarne unije) so se začeli pojavljati ob nastopu grških težav. Rast plač se je v zadnjem desetletju med posameznimi evropskimi državami močno razlikovala, kar je vplivalo tako na razlike v konkurenčnosti kot tudi na trgovinske bilance posameznih držav. Nemčija (merjeno na podlagi indikatorja Evropske centralne banke) je v zadnjih desetih letih povečala stopnjo konkurenčnosti za 13 % glede na sosednje države, kar je pozitivno vplivalo tako na njen izvoz kot tudi na zaposlenost. V primeru lastne valute bi lahko države s hitrejšo rastjo plač svojo konkurenčnost izboljšale z depreciacijo svoje valute, vendar bi tak ukrep hkrati znižal blaginjo prebivalstva. Skupna valuta ločenih depreciacij ne omogoča, zato je alternativna rešitev znižanje plač v nekonkurenčnih državah z evrom, kar pa je zaradi pritiska sindikatov in odpora državljanov velikokrat neuresničljivo.«
Za Slovenijo sta sicer zaskrbljujoča predvsem visok proračunski primanjkljaj, ki je konec leta 2009 znašal 5,5 % BDP-ja, in visok porast zadolženosti v letu 2009, ki ga ni zabeležila nobena druga država članica evroobmočja (vir: Eurostat). Ena izmed prioritet Slovenije bi tako morala biti krčenje proračunskih izdatkov oz. varčevanje. Uklonitev pritiskom javnega sektorja pa onemogoča znižanje proračunskih izdatkov in s tem proračunskega primanjkljaja.
2. Ali menite, da je v nacionalnem interesu, da največja slovenska banka NLB, ostane v večinski državni lasti?
Ker je NLB d.d. povezana oseba z družbo NLB Skladi, upravljanje premoženja, d.o.o., vprašanja ne želim komentirati.
3. Po zadnjih podatkih se utegne proračunski primanjkljaj Irkse letos povečati na 32 odstotkov BDP, v skladu s paktom stabilnosti in rasti pa bi smel doseči največ 3 odstotke BDP. Glavni razlog za tako povečanje primanjkljaja pa je reševanje bančnega sektorja. Pojavljajo se špekulacije, da bi lahko bila Irska naslednja za Grčijo, ki bi potrebovala pomoč držav članic evroobmočja. Kakšen vpliv bi to imelo na evro in na stanje drugih, težavnih članic evroobmočja, kot je naprimer Španija?
Irski se bo strošek reševanja bančnega sektorja po zadnjih znanih informacijah povečal na 50 milijard evrov, kar znaša približno 30 % BDP-ja. To se je odrazilo tudi na trgu obveznic, saj znaša zahtevana donosnost do dospetja 10-letnih irskih državnih obveznic že 6,1 %, donosnost primerljive nemške obveznice pa znaša 2,3 %. Zgoraj omenjeni 32-odstotni proračunski primanjkljaj je v največji meri posledica enkratnih stroškov, povezanih z reševanjem bančnega sektorja. Usoda Irske je tako v največji meri odvisna od pripravljenosti irske vlade v prihodnje dodatno pomagati bančnemu sektorju, v kolikor bi se izkazalo, da dozdajšnja pomoč ni zadostovala. Irska je sicer za razliko od ostalih evropskih držav s težavami (Grčija, Portugalska in Španija) brez pritiskov s strani EU-ja sprejela ukrepe za znižanje proračunskih izdatkov, kar so Irci sprejeli brez prevelikega nasprotovanja. Ravno ta tržna naravnanost in želja po kredibilnosti irske vlade nas lahko navdaja z upanjem, da Irska ne bo šla po poti Grčije.
Morebitna pomoč Irski najverjetneje tudi ne bi imela pomembnejšega dodatnega vpliva na evro. Vpliv na ostale težavne članice pa bi lahko bil predvsem v hitrejših reformah teh držav, ki bi zmanjšale verjetnost podobnega scenarija tudi v teh državah.
4. Geogre Soros meni, da bi lahko nemška politika varčevanja ogrozila valuto in vodila evroobmočje v dolgoročno stagnacijo ali celo deflacijo. Po njegovem mnenju so za rešitev gospodarske krize potrebne nove finančne spodbude in ne fiskalna disciplina. Kakšno je vaše mnenje?
Finančne spodbude držav v zadnji recesiji so po eni strani pomagale pri izhodu iz recesije, po drugi strani pa se je z vsemi spodbudami zadolženost držav močno povečala – nekaterih celo kritično. Zaradi visoke zadolženosti in slabega fiskalnega položaja bi bilo varčevanje logičen ukrep držav po svetu. Poleg tega je BDP spremenljivka potrošnje, varčevanja in davkov, kar pomeni, da bi varčevanje lahko dolgoročno gledano povečalo potencialno gospodarsko rast posameznih držav. Nemčija je na tem področju vzor. Njena konzervativna fiskalna in monetarna politika namreč izhaja iz zgodovine, ko sta visoka zadolženost in hiperinflacija prizadela velik del srednjega sloja. Nemška gospodinjstva imajo visoko stopnjo varčevanja, ki v zadnjih letih znaša okrog 10 % ustvarjenih dohodkov. Nasprotno so ameriška gospodinjstva pred recesijo imela celo negativno stopnjo varčevanja.
5. Kritike glede Nemčije pa so prišle tudi od Joseph-a Stiglitz-a, profesorja na univerzi Columbia, ki je leta 2001 prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo. Trdi, da je za evro edina rešitev v tem, da se mu Nemcija odrece in zacne spet koristiti svojo valuto. Ali se z njim strinjate? Kakšen ucinek bi imela taka poteza in kakšna tveganja bi prinesla?
Močnejši pozivi o izstopu posameznih držav iz EMU (Ekonomske in monetarne unije) so se začeli pojavljati ob nastopu grških težav. Rast plač se je v zadnjem desetletju med posameznimi evropskimi državami močno razlikovala, kar je vplivalo tako na razlike v konkurenčnosti kot tudi na trgovinske bilance posameznih držav. Nemčija (merjeno na podlagi indikatorja Evropske centralne banke) je v zadnjih desetih letih povečala stopnjo konkurenčnosti za 13 % glede na sosednje države, kar je pozitivno vplivalo tako na njen izvoz kot tudi na zaposlenost. V primeru lastne valute bi lahko države s hitrejšo rastjo plač svojo konkurenčnost izboljšale z depreciacijo svoje valute, vendar bi tak ukrep hkrati znižal blaginjo prebivalstva. Skupna valuta ločenih depreciacij ne omogoča, zato je alternativna rešitev znižanje plač v nekonkurenčnih državah z evrom, kar pa je zaradi pritiska sindikatov in odpora državljanov velikokrat neuresničljivo.
