Sedanjo finančno ekonomsko krizo lahko v računovodskem smislu opredelimo kot krizo premoženjskih bilanc (»balance sheet recession«). Nastala je kot posledica razlike med najprej visoko rastjo cen in posledično visokimi cenami različnih sestavin aktive, naložb oz. različnih oblik premoženja (predvsem različnih finančnih instrumentov in nepremičnin) in kasnejšim padcem le-teh. To je imelo oz. ima še vedno za posledico, da je v velikem delu premoženjskih bilanc prišlo do stanja, ko so dolgovi posta
Za razliko od relanega sektorja je finančne institucije iz krize reševala država
Finančne institucije je v pretežni meri, če so bile dovolj pomembne (z izjemo Lehman Brothers), neposredno reševala država, medtem ko realnega sektorja ne. Ukrepi reševanja realnega sektorja so bili s strani vlad pretežno posredni v smislu uvajanja določenih »kriznih« instrumentov ekonomske politike. Izjema je bila v kakšnih državah avtomobilska industrija, kjer je država vstopala tudi neposredno.
V anglosaškem svetu je šla stvar pri nekaterih finančnih institucijah celo tako daleč, da je država v njih od začetka krize do danes že dvakrat vstopila in tudi izstopila! To je npr. nam v Sloveniji uspelo enkrat v dvajsetih letih in to vstopiti v NLB in NKBM. Globalno stanje v finančnem sektorju je sedaj takšno, da imamo v bankah relativno zelo dobro likvidnost, vendar so banke na splošno povsod izjemno previdne pri kreditiranju svojih stalnih in še bolj potencialno novih strank. Zatika se celo pri relativno zanesljivih in poslovno zanimivih projektih. Dokler je »napumpan« (»pumped in«) denar in kapital v bankah več ali manj imobiliziran (medtem se je ob formalno večji količini denarja v obtoku zelo znižala njegova obtočna hitrost), se ni potrebno bati večjega pritiska na cene. Ko se bo spet začelo s strani bank večje posojanje in posledično večja potrošnja in investicije, bodo sledile višje obrestne mere. Centralne banke in tudi vlade pa bodo morale začeti sterilizacijo prej sproženih obsežnih sredstev. Vendar višji inflaciji ne bo možno uiti, ker vsi varčevalni ukrepi vlad ne bodo dovolj za bistveno znižanje proračunskih primanjkljajev in javnih dolgov. Vse to bo pomenilo tudi izrinjanje poslovnega sektorja (»crowding out«) iz finančnih trgov z vsemi znanimi posledicami.
V velikem delu premoženjskih bilanc je prišlo do stanja, ko so dolgovi postali večji od premoženja oz. je prišlo do bistvenega povečanja finančnega vzvoda tako pri finančnih kot tudi pri nefinančnih institucijah. V takih pogojih (in temu smo priče danes posledično po celem svetu in ne le v Sloveniji) cilj poslovanja ni več toliko maksimizacija dobička, ampak zmanjševanje dolgov oz. normalizacija premoženjskih bilanc ter likvidnostna preferenca (»liquidity preference«).
Ne moremo pričakovati pomembnejših rasti v ekonomiji, dokler se ne normalizirajo premoženjske bilance. Ocenjujem, da je sicer dno recesije v razvitih državah in tudi v precejšnji meri v Sloveniji doseženo, vzhodnoevropske in balkanske države pa ga bodo dosegle kasneje – verjetno šele konec leta 2011. Vendar bo okrevanje ekonomij še nadalje postopno (odvisno predvsem od »okrevanja« premoženjskih bilanc) in bo trajalo več let. V Sloveniji je veliko panog v težavah in bodo potrebovale za okrevanje več let. To velja predvsem za tiste, ki so živele na račun različnih državnih programov (ceste in gradbinci npr.) ali pa do njihovega prestrukturiranja kljub nuji sploh nikoli v resnici ni prišlo (v glavnem vse delovno intenzivne panoge in/ali tiste z majhno dodano vrednostjo).
Kljub izvozu ameriških finančnih problemov v preostali svet ali »amerikanizaciji« globalnih financ, pa tudi v E(M)U nismo brez napak. Za prikazovanje nižjih oz. ugodnejših podatkov javnega dolga in proračunskega primanjkljaja je bilo pred več leti že osumljenih več držav (celo Nemčija s transakcijami z zlatom, pa Italija in Francija), vendar je letošnji dogodek z eno manjših članic EMU presegel vsa negativna pričakovanja in skoraj povzročil valutno krizo. Medtem se je položaj začasno saniral tako na ravni Grčije kot tudi na ravni evra, vendar pa je zaupanje v evro vsekakor manjše kot je bilo pred tem dogodkom, kar se tudi pozna na njegovi vrednosti na finančnih trgih. Zaradi tega razloga in tudi nekaterih boljših ekonomskih kazalcev je ameriški dolar pridobil na vrednosti proti evru.
V vsem tem kriznem času nenormalno visoka rast cen žlahtnih kovin zbuja pozornost, kar je sicer običajno v globalno problematičnih časih, vendar pa tako visokih rasti cen ne pomnimo. Številni investitorji se zatekajo v varno zatočišče (»safe heaven«) – vsaj tako mislijo.
Na drugi strani pa imamo azijski konec sveta in Oceanijo z močno Avstralijo, kjer že zvišujejo obrestno mero, in kjer so v tem trenutku edini pravi motor rasti svetovne ekonomije. Kitajska z največjimi svetovnimi denarnimi rezervami in ekonomijo, ki v absolutnem obsegu že ujema ameriško, pa tako ali tako že dalj časa rešuje Združene države in njen finančni trg s svojimi naložbami vanj. Evropa z evrom še ne more prehiteti dolarja; sicer pa so ZDA še vedno večja ekonomija in finančni trg od E(M)U. Glede na vse dogodke pa menim, da države BRIC opravičeno zahtevajo nov, bolj uravnotežen mednarodni finančni red, katerega orise pa je težko natančneje videti, če izvzamem večji nadzor in koordinacijo finančnih nadzornikov pri notranjih in čezmejnih finančnih transakcijah. Pa vendar sem tudi glede tega skeptičen, saj je to zahteva in trend vedno, ko se zgodi neka mednarodna finančna kriza, pa vseeno pride do nove.
Skratka – finančni trgi bodo še nekaj časa negotovi, zelo nestanovitni (»volatile«) in prežeti z dolžniškim državnim kapitalom, medtem ko bo njihova likvidnost slabša. Za tiste s presežnim (globalnim) kapitalom pa dobrih priložnosti za poceni nakupe (prevzeme) ne manjka. Ker mora tudi v Sloveniji marsikdo vključno z državo prodajati kaj od svojega za zmanjšanje zadolženosti oz. za preživetje, smo sedaj bolj postali potencialna tarča kupcev. To, česar smo se ves čas izogibali in bali. Se nas pa še izogibajo zaradi preteklih nenaklonjenosti, kar nekaterim otežuje sedaj zaželene prodaje.
