Tokrat objavljamo intervju z Alešom Čačovičem, direkotorjem sektorja za upravljanje Ilirike DZU. Dotaknili smo se tem, kot je stanje slovenskega gospodarstva, državno lastništvo v NLB ter stanje držav evroobmočja in prihodnosti evra.
Kakšno je vaše mnenje glede stanja v slovenskem gospodarstvu? Ali se strinjate s politiko vlade glede javnega sektorja?
Aleš Čačovič: »Slovensko gospodarstvo je v slabem ekonomskem položaju in bo verjetno še naprej zaostajalo za marsikatero primerljivo državo v Evropi. Razlogi so evidentni. Nezmožnost države kot učinkovitega upravljavca s podjetij v katerih je pomemben lastnik, relativno nefleksibilna delovna zakonodaja, visoka obdavčitev delovne sile in še bi lahko naštevali. Pravzaprav gre za stare tradicionalne slabosti slovenskega gospodarstva, ki v recesiji gospodarstvo lahko še bolje ohromijo in otežijo njegovo okrevanje. Menim, da je vlada pri politiki javnega sektorja bistveno premila z ukrepi, kajti ta sektor je izjemno neučinkovit in potrebuje korenito reorganizacijo in racionalizacijo, kjer bo njegova dodana vrednost večja, poraba pa manjša.«
Ali menite, da je v nacionalnem interesu, da največja slovenska banka NLB, ostane v večinski državni lasti?
Aleš Čačovič: »Slovenski narod je z zadnjem desetletju ugotovil, kaj pomeni nacionalni interes v Sloveniji in kakšne posledice so utrpela večja slovenska podjetja zaradi njegovih učinkov. Zato smatram, da če nacionalni interes izraža interes naroda in ne samo interes politike, potem bi pričakoval, da bo vedno manj v nacionalnem interesu, da ostane država večinski lastnik tudi v največji slovenski banke. V splošnem država kot večinski lastnik v podjetjih ni nujno nekaj slabega. Lahko odigra tudi pozitivno vlogo v pomembnih strateških panogah. Slovenksa država žal po izkušnjah ne spada med tovrstne starteške lastnike. Upam na čim prejšen prihod tujih korporativnih upravljavcev v paradržavna slovenska podjetja.«
Po zadnjih podatkih se utegne proračunski primanjkljaj Irske letos povečati na 32 odstotkov BDP, v skladu s paktom stabilnosti in rasti pa bi smel doseči največ 3 odstotke BDP. Glavni razlog za tako povečanje primanjkljaja pa je reševanje bančnega sektorja. Pojavljajo se špekulacije, da bi lahko bila Irska naslednja za Grčijo, ki bi potrebovala pomoč držav članic evroobmočja. Kakšen vpliv bi to imelo na evro in na stanje drugih, težavnih članic evroobmočja, kot je naprimer Španija?
Aleš Čačovič: »Verjetno bi imelo slab vpliv, kako slab pa je odvisno od pristopa vseh ključnih akterjev pri tem. Glede na to, da so države članice skupaj z ECB že oblikovale sklad iz katerega bi črpali sredstva za pomoč šibkim državam, bi bile posledice oziroma okužba na finančnih trgih manj dramatična kot je bila v primeru Grčije. Nenazadnje Irska je po svoji velikosti primerljiva z Grčijo.
Geogre Soros meni, da bi lahko nemška politika varčevanja ogrozila valuto in vodila evroobmočje v dolgoročno stagnacijo ali celo deflacijo (več v članku: »Za obstoj evra so potrebne strukturne reforme«).. Po njegovem mnenju so za rešitev gospodarske krize potrebne nove finančne spodbude in ne fiskalna disciplina. Kakšno je vaše mnenje?
Aleš Čačovič: »Po mojem mnenju je potrebno obojega malo. Trenutne razlike pri pristopu kvantitativnega popuščanja med FED in ECB verjetno ne bodo trajale dolgo, saj Evropa ponavadi vedno sledi ZDA, po drugi strani pa se centralne banke vedno bolj zavedajo problema volatilnosti valut. Sorosovo mnenje je pač takšno kot je. Rekel bi, da so njegove pripombe precej v skladu z njegovim razmišljanjem in morda tudi z njegovimi pozicijami na trgih.«
Kritike glede Nemčije pa so prišle tudi od Josepha Stiglitza, profesorja na univerzi Columbia, ki je leta 2001 prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo (več v članku: »Za obstoj evra so potrebne strukturne reforme«). Trdi, da je za evro edina rešitev v tem, da se mu Nemčija odreče in začne spet koristiti svojo valuto. Ali se z njim strinjate? Kakšen učinek bi imela taka poteza in kakšna tveganja bi prinesla?
Aleš Čačovič: »Kritike in predlogi akademikov so ponavadi radikalne in ne populistične, saj si to lahko privoščijo. Politiki kot je Anglela Merkel si tega ne morej privoščiti kar tako, saj gre za zelo tvegan ukrep in z negativnimi učinki tudi za Nemčijo. Vendar na dolgi rok bi bil ukrep verjetno bolj ugoden za Nemčijo kot za katero koli drugo članico evro območja. Za »članice PIIGS« bi bil ukrep kar usoden vendar na dolgi rok žal edino pravi. Če bi do tega prišlo, bi znotraj Evrope najprej pomislil na nemške delnice kot enkratno dolgoročno naložbeno priložnost«
