Oktobrski intervju: upravljavci ALTA Skladov

Oktobrski intervju: upravljavci ALTA Skladov

V današnjem intervjuju smo se dotaknili tem, kot je stanje slovenskega gospodarstva, stanje v javnem sektorju, lastništva države v največji slovenski bančni ustanovi ter prihodnosti evropske monetarne unije.

Kakšno je vaše mnenje glede stanja v slovenskem gospodarstvu? Ali se strinjate s politiko vlade glede javnega sektorja?

Tomaž Dvorak:
»Dejstvo, da je bilo slovensko gospodarstvo talec javnega sektorja je povsem nedopustno. V težavnih gospodarskih razmerah, v katerih se trenutno nahajamo, je nerazumljivo, kako lahko neka interesna skupina gleda samo na svoje interese in toliko časa otročje trmasto vztraja pri stavki. Že tako krhko stanje slovenskega gospodarstva je stavka samo še dodatno poslabšala. Nujno je, da čimprej pridemo do spoznanja, da moramo težke, krizne čase deliti vsi, tako gospodarstvo kot javni sektor, saj lahko le tako uspešno premagamo krizo, ne da bi se nam javnofinančna slika poslabšala. V primeru, da bi vlada javnemu sektorju popustila, bi hitro strmoglavile bonitetne ocene Slovenije, podražilo bi se zadolževanje in hitro bi začeli drseti po spirali navzdol. Ko bi se znašli tam, kjer je trenutno Grčija, pa bi bilo za ukrepe že veliko prepozno.«

Ali menite, da je v nacionalnem interesu, da največja slovenska banka NLB, ostane v večinski državni lasti?

Slavko Rogan:
»Menim, da večinska državna last ne more biti v nacionalnem interesu, se pa strinjam, da ostane v državni lasti kvalificiran delež, kjer ima lahko država vpliv na strateško pomembne odločitve za banko. Pretekla večinska državna last banke ni pokazala nobenih prednosti, prej slabosti, ki so imele za posledico slabe poslovne odločitve, kar se dandanes odraža v slabih poslovnih rezulatih in potrebi po svežem kapitalu. Nesprejemljivo je, da banka rabi denar davkoplačevalcev zaradi sanacije slabih preteklih poslovnih odločitev, namesto za svojo rast in razvoj. Posledično zaradi tega tudi najnovejša strategija banke predvideva pomembno krčenje porftelja banke in umik iz nekaterih trgov. Cena večinskega državnega lastništva za tako spremenjeno strategijo je prevelika, zato je smiselno v kapital banke spustiti partnerja, ki je sposoben banko finančno podpreti, da ne bo prisiljena zmanjševati svojega obstoječega portfelja, ampak bo imela še možnost krepiti svojo prisotnost na trgih JV Evrope. V nacialnem interesu mora biti močna regionalna banka, ne pa lokalna banka v večinski državni lasti. V prvem primeru bomo imeli korist vsi, v drugem pa samo ozke interesne skupine.«

Po zadnjih podatkih se utegne proračunski primanjkljaj Irske letos povečati na 32 odstotkov BDP, v skladu s paktom stabilnosti in rasti pa bi smel doseči največ 3 odstotke BDP. Glavni razlog za tako povečanje primanjkljaja pa je reševanje bančnega sektorja. Pojavljajo se špekulacije, da bi lahko bila Irska naslednja za Grčijo, ki bi potrebovala pomoč držav članic evroobmočja. Kakšen vpliv bi to imelo na evro in na stanje drugih, težavnih članic evroobmočja, kot je naprimer Španija?

James Foye:
»Očitno je, da bo nadaljevanje težav v državah evropske periferije imelo vpliv na valuto in vodilo v zviševanje kreditnih pribitkov. To bo vodilo do nadaljnje divergence med evropskimi državami.  Močno, a izvozno orientirano nemško gospodarstvo bo pridobilo zaradi šibke valute. Na drugi strani pa bodo države s šibkim gospodarstvom trpele še bolj, saj se bodo stroški zadolževanja povečevali.«


Geogre Soros meni, da bi lahko nemška politika varčevanja ogrozila valuto in vodila evroobmočje v dolgoročno stagnacijo ali celo deflacijo (več v članku: »Za obstoj evra so potrebne strukturne reforme«). Po njegovem mnenju so za rešitev gospodarske krize potrebne nove finančne spodbude in ne fiskalna disciplina. Kakšno je vaše mnenje?

Peter Jenčič:
»Komentar gospoda Sorosa je povsem na mestu, a ponesrečeno implicira, da je rešitev problema moč poiskati z razrešitvijo binarnega modela (Keynes-Fisher; ZDA-EMU; deflacija-inflacija). Sicer je zelo groba porazdelitev ravnanj držav zelo podobna tej dilemi – ZDA so se odločile s fiskalnimi in monetarnimi injekcijami izkopati iz krize, Evropa na drugi strani pa je po medijsko izpostavljenih težavah Grčije in nič manj problematičnim stanjem v ostalih »perifernih« državah, morala spraviti svojo (fiskalno) hišo v red. Soros v svojem nedavnem predavanju delovanje ZDA enači z razmišljanjem Keynesa iz 30. let prejšnjega stoletja, ukrepe Evrope pa z razmišljanjem fiskalnih konservativcev Mellona in Fisherja.

Do razlik med obema največjima svetovnima gospodarskima območjema prihaja zaradi drugačnih zgodovinskih izkušenj. ZDA se želijo izogniti napakam ekonomske politike v obdobju med »Veliko depresijo«, ko sta predsednika Hoover in Roosevelt prehitro umaknila stimulacijska sredstva. Evropa, kateri ekonomsko politiko hote ali nehote določa Nemčija, pa svoje ekonomske strahove napaja iz preteklih izkušenj s hiperinflacijo, ki je kasneje privedla do vzpona nacionalsocializma.  

Vedno se lahko vrnemo k vprašanju – koliko javnega dolga je v bistvu preveč? Odgovor, ki vedno velja, je, da toliko, da ga tržni udeleženci niso več pripravljeni kupovati. Po padcu implicitne zaveze, da si bodo evropske države pomagale, je rastoče pribitke na državni dolg perifernih držav vsaj začasno pomagala zajeziti podobna zaveza v obliki Evropskega stabilizacijskega sklada. Predstavljeni načrti zmanjšanja proračunskih primanjkljajev evropskih držav, so zgodovinsko gledano in ob upoštevanju gospodarskega okolja, (pre)optimistični in v veliki meri namenjeni pomiritvi t.i. »bond vigilantes«.

Problem, ki ga izpostavi Soros in s katerim se je težko ne-strinjati, je, da so evropske države v nadvse različnih fiskalnih situacijah. Slikovito lahko to opišemo s prispodobo, da zdravilo za prehlad ni nujno primerno za bolnika, ki potrebuje dializo, lahko pa mu celo škodi. Soros svari pred nevarnostjo deflacijske spirale, ki bi bila lahko posledica krčenja proračunskih izdatkov v razmerah visoke brezposelnosti. Glede hitrost pri zategovanju pasu in bolj konkretno, tudi glede na predlog Evropske komisije o obdavčitvi aktivnosti finančnih podjetij, lahko vidimo, da komisija smatra, da je najhuje že za nami. To pa je po našem mnenju razmišljanje, ki je v razmerah t.i. nove normalnosti nevarno.

Martin Wolf iz Financial Timesa predlaga, da bi bilo (za VB, lahko pa razmišljanje apliciramo tudi širše) smiselno, da se hitrost zniževanja proračunskega primanjkljaja prilagaja gospodarski rasti. To bi državam omogočilo večjo stopnjo fleksibilnosti in po mnenju Wolfa tudi večjo kredibilnost.«



Kritike glede Nemčije pa so prišle tudi od Josepha Stiglitza, profesorja na univerzi Columbia, ki je leta 2001 prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo (več v članku: »Za obstoj evra so potrebne strukturne reforme«). Trdi, da je za evro edina rešitev v tem, da se mu Nemčija odreče in začne spet koristiti svojo valuto. Ali se z njim strinjate? Kakšen učinek bi imela taka poteza in kakšna tveganja bi prinesla?

James Foye:
»Strinjam se, da je Nemčija najmočnejše gospodarstvo v Evropi. V kolikor bi Nemčija zapustila evro-območje, bi evro brez dvoma izgubil na vrednosti. A vendar nisem mnenja, da je izhod Nemčije iz monetarne unije odgovor na valutne težave. Oblikovanje enotne evropske valute je imelo za cilj ustvariti stabilno okolje za države, ki predhodno imele zelo razburkano ekonomsko preteklost. Na žalost so države namesto reform, ki jih tako valutno območje zahteva, ignorirale strukturne probleme in se »basale« z blagodejnimi posledicami nizkih obrestnih mer. Evro lahko uspe zgolj pod pogojem, da države članice izvedejo potrebne strukturne reforme s ciljem, da se zagotovi prihodnja konkurenčnost. To drži tako v primeru, da Nemčija zapusti, kot tudi v primeru, da ostane v evro-območju.«

Oznake: DZU intervju
Priporoči članek prijatelju