Se že splača investirati v obveznice zadolženih evropskih držav?

Najprej je bila Grčija, potem Irska, Španija in Portugalska, sedaj je tu še Italija ter znova Španija in po novem še Madžarska. Naštete so države, katerih obveznice se od nedavnega prodajajo po diskontih in katerih donosi do dospetja (gre za 10-letne obveznice) so že prebili magično mejo sedmih odstotkov, katero finančni trgi neformalno smatrajo za tisto, ko država pade v nenadzorovano spiralo zadolževanja.

Je 100 evrov visok dolg, ki se prodaja v razponu 90-95 evrov za italijanske in španske državne obveznice, dobra kupčija? Lahko govorimo pri 7 ali več odstotnem letnem donosu na omenjene papirje o varni investiciji? Tega za zdaj ni mogoče reči. Pred leti in tudi meseci sem tovrstne obveznice odklanjal kot primerno naložbo, kajti 4 odstotni donosi za večino evropskih držav v evru so bili iz zgodovinskih in tudi praktičnih razlogov (moč nekaterih evropskih gospodarstev) prenizki. Predvsem v primerjavi z evropskimi blue-chip delnicami. Sedaj se stvari nekoliko spreminjajo in obveznice nekaterih držav drvijo v področje, ki mu na Wall Streetu pravijo junk-bonds (v prevodu so to kontaminirane, malo vredne obveznice).

Ko pravim, da je sedaj nemogoče napovedati, do kod lahko obveznice slabše konkurenčnih evropskih držav še padejo, imam v mislih predvsem negotovo politično sliko Evropske unije. Ta postaja vse bolj nestabilna. Južnoevropske države so se po ustanovitvi denarne unije odločile za recept socialne države, kar po neformalnem pravilu že v štartu pomeni deficit v državnem proračunu. Čeprav politiki, ki zagovarjajo maksimalne socialne pravice pravijo, da se borijo za večjo gospodarsko rast, jih zgodovina vseskozi negira.

Sodeč po dogajanjih je Nemčija sedaj v vlogi, ko odloča o potencialnih evroobveznicah, intervencijah ECB na trgu obveznic in procesu tesnejšega fiskalnega povezovanju evropskih držav. Od njenega ravnanja je večinoma tudi odvisno, ali se bodo obveznice visoko zadolženih evrskih držav še naprej sesedale, ali ne. Največja država EU vztraja na uravnoteženih proračunih (odhodkih izenačenih s prihodki, oz. maksimalnem 3 odstotnem proračunskem primanjkljaju) in v tej igri ima toliko koristi, da od svoje strategije zlepa ne bo odstopila. Prednosti v zaostrovanju dolžniške krize sta za Nemčijo predvsem dve: prvič, zaradi strahu pred zlomom trga obveznic se lahko sama zadolžuje vedno ceneje in drugič, kriza na trgu obveznic znižuje tečaj evru, kar še spodbuja njeno izvozno naravnano gospodarstvo.

Zato zagovarja proračunsko disciplino, kolikor se le da. Ko se sprašujemo ali lahko obveznice še padejo, se moramo vprašati, kako dolgo bo Nemčija prakticirala fiskalni »Ordnung und Disziplin« in, ali bo veljal za vse evropske države enako. Več bo nemške discipline v Evropi, bolj bo evro majav (sliši se paradoksalno) in večja je verjetnost, da katera od držav odleti iz monetarne unije.

Ko poslušam nemško kanclerko in tehtam, kaj je doslej govorila, in kaj storila, je opaziti, da je odstopanj malo. Za razliko od politikov drugih držav s svojimi izjavami misli precej resno. Zato tudi mislim, da se lahko dogajanja na trgu obveznic še zaostrijo.

Vendar, je v konstrukciji kanclerke Merkel opaziti tudi to, da bo pripravljena upoštevati tudi nekatere politične interese svoje države, ki so povezani s projektom Evropske unije. Kakšen je ta interes oziroma koliko evrskih držav naj bi bilo posebej »varovanih«? Za zdaj kaže, da ima prioriteto trojica Nemčija, Francija in Italija.  Nemško francoskemu dvojcu se je pred kratkim priključila še Italija, potem ko je bil premier Monti povabljen na neformalno srečanje v Strasbourg, in ko je na čelo ECB stopil Italijan Draghi.

Borzni vlagatelj, kova Kostolany, bi se v teh okoliščinah pri sebi vprašal, ali je Italija že na varnem in, ali bo njene obveznice Evropska centralna banka še naprej kupovala in reševala. Povsem mogoče. Italija ni Grčija ali Portugalska, zato lahko pričakuje blažje kriterije Berlina.

Kljub temu, pa je področje obveznic po mojem mnenju v tem trenutku bolj tvegano od delnic. Če naj bi bile evrske obveznice zadolženih držav »varne« bi moral biti diskont večji. Benjamin Graham je v svoji knjigi Modri investitor kot varne smatral le ameriške državne obveznice (morda bi danes menil drugače). Obveznice tujih držav, še posebej tistih s šibkim gospodarstvom, naj bi bile po njegovem zanimive le za aktivnega vlagatelja, ki je pripravljen več tvegati in še to po diskontni ceni, ki je nižja od 70 odstotkov nominalne. Sloviti borzni strokovnjak bi v našem primeru verjetno počakal na še nadaljnji padec italijanskih ali španskih državnih papirjev. Kakorkoli, kontaminirane obveznice so na splošno tvegana naložba. Vlagatelj lahko izgubi del ali vso  glavnico, zato za konzervativnega vlagatelja najbrž niso primerne.

Je s takimi papirji mogoče veliko zaslužiti? Namesto odgovora bom povedal anekdoto o nekem trgovcu, ki je iskal priložnost za nakup poceni hiše nekje na deželi. Ko se je peljal z avtom po cesti, je opazil, da ga po desni strani prehiteva – trinoga kokoš?! Trgovec najprej ni mogel verjeti svojim očem, potem pa se odloči, da bo živali sledil. Kura zavije s ceste na makadam, šofer ravno tako. Vendar je žival tako hitra, da radovednežu izgine izpred oči in se izgubi v skednju bližnje kmetije. Trgovec zapelje do nje ter tam ugleda kmeta.

Trgovec: »Dober dan. Ste morda videli trinogo kokoš«?
Kmet: »Seveda sem, saj je moja.«
Trgovec nejeverno: »Oprostite za mojo radovednost. Kako ste pa prišli do nje?«
Kmet: »Veste, doma smo trije, poleg mene še žena in sin. In vedno smo se prepirali, kdo bo dobil bedro. Pa smo se odločili rediti piščance s tremi nogami.«
Trgovec: »Hm, zanimivo. No, povejte mi, so njihova bedra okusna?«
Kmet: »Tega pa ne vem, do zdaj še nobenega nismo uspeli ujeti.«

Z grškimi in podobnimi obveznicami, zaenkrat, prav tako ni še nihče zaslužil.