Marsikdo med nami sanja, da bi imel npr. sposobnost Charlesa Saatchija, katerega pokroviteljstvo pomeni takojšnjo slavo za mlade, nepoznane umetnike. Ali da bi na prašnem podstrešju našel staro sliko, za katero bi se izkazalo, da je dolgo pogrešani »Rembrandt«. Ampak to so sanje. Realno pa je vprašanje, ali je umetnost dobra naložba.
Gre za umetnino Damiena Hirsta iz leta 1992, enega najslavnejših in najdražjih živečih umetnikov. Morski pes v vitrini, napolnjeni s formaldehidom, je imenovan »The Physical Impossibility of Death in the Mind of Someone Living«. Umetnino je Hirst naredil za trgovca z umetninami Charlesa Saatchija. Stroški, ki jih je imel Hirst z nabavo morskega psa, vitrino in balzamiranjem, so znašali okoli 6.000 britanskih funtov. Saatchi je zanj plačal 50.000 GBP. Kljub posmehovanju britanskih časnikov, da je 50.000 GBP dosti za ribo brez krompirja, se je zadnji smejal Saatchi. Umetnino je prodal upravljavcu hedge skladov Steveu Cohenu za 12 milijonov ameriških dolarjev. Dosežena cena pa je seveda pognala v nebo tudi ostala Hirstova dela. Kot zanimivost naj še omenim, da celotna vitrina tehta nekaj nad 2 toni in da torej ni nekaj, kar bi lahko postavili v povprečno dnevno sobo. Poleg tega je prvotni morski pes razpadel, vendar je cena očitno vključevala tudi garancijo in je Hirst naredil novega.
Ali je torej naložba v umetnine dobra naložba?
Da vprašanje ni nesmiselno, pove dejstvo, da so v poznih devetdesetih letih UBS, Citigroup in Deutsche Bank ustanovili oddelke, kjer so svetovali premožnim strankam glede investiranja v umetnost.
Kako meriti donosnost naložb v umetnine?
Za merjenje donosnosti naložb v umetnine se običajno uporablja indeks Mei/Moses. Jianping Mei in Michael Moses sta raziskovalca newyorške univerze (NYU), ki sta razvila indeks, ki meri trende cen umetnin. Njun indeks je osredotočen na zrele umetnike, katerih dela na avkcijah dosegajo visoke cene. Pri tem vzameta prvotno prodajno ceno, jo odštejeta od najkasnejše transakcije pri npr. Christie’s ali Sotheby’s in nato izračunata letni donos posamezne umetnine. Tako je bila npr. slika Benetk J.M.W. Turnerja leta 1897 prodana na avkciji pri Christie’s za 35.000 USD, leta 2005 pa prav tako pri Christie’s za 35,8 milijonov USD. To pomeni povprečno letno donosnost od 6 % za 109 let, kar ni slabo.
Pač pa je ravno to metodološka slabost indeksa. Indeks Mei/ Moses vključuje samo dela, ki so se na avkcijah pojavila vsaj dvakrat. Indeks ne vključuje del, ki jih avkcijske hiše ne sprejmejo v ponovno prodajo, torej so všteti samo uspešni umetniki, katerih vrednost raste. To je tako, kot če bi iz indeksa S&P 500 vzeli samo delnice, katerih vrednost je narasla. Poleg tega pa se velik del sklenjenih poslov ne opravi na avkcijah; privatne prodaje, prodaje preko trgovcev z umetninami ali prodaje na sejmih seveda niso vključene.
Ob zavedanju metodoloških slabosti lahko vseeno pogledamo gibanje obeh indeksov:
MEI MOSES 2009 ANNUAL ALL ART INDEX (temno zelena krivulja) in S&P 500 TOTAL RETURN INDEX (1959 - 2009)
Vir: artasanasset.com
Veliki upadi indeksa umetnosti
Padec donosnosti indeksa Mei/Moses (temno zelena krivulja na zgornjem grafu) za okoli 23,5 % v letu 2009 je največji upad indeksa umetnosti po letu 1991, ko je padel za 38,7 %. Leta 1991 je prišlo do poka balona, ki se je oblikoval v letih 1985-1990, ko so se na trgu umetnin v večjem številu pojavljali japonski kupci. Upad indeksa za 23,5 % je tudi drugi največji padec po veliki depresiji. Upad v letih 2008 in 2009 je sledil po petih letih pozitivne letne rasti, ki je v povprečju znašala skoraj 20 %. Posebej slabo se je padec odrazil v letu 2009, saj so v tem letu zrasle vrednosti vseh ostalih finančnih naložb. Vrednost indeksa S&P 500 (kjer se upošteva neobdavčeno reinvestiranje dividend) je v letu 2009 zrasla za skoraj 26,4 %. Delnice so imele višjo donosnost od umetnin v zadnjih 25 letih s povprečno letno donosnostjo 10,4 % v primerjavi s 6,5 %. Toda če pogledamo obdobje zadnjih 50 let, so bile donosnosti zelo blizu, saj so naložbe v umetnine dosegle povprečne letne donosnosti 8,9 % v primerjavi z 9,4 % za delnice.
Včasih je treba imeti tudi srečo
Kaj pa ljudje, ki so res kupili Picassove slike za drobiž in jih prodali za milijone? Pa poglejmo. Ena od najbolj uspešnih zbirateljev sta bila Victor in Sally Ganz, katerih zbirka je bila leta 1997 prodana pri Christie’s za 171 milijonov USD. Ganza sta za celotno kolekcijo plačala 2 milijona USD (prilagojeno inflaciji). Dela sta kupovala v obdobju 56 let, kar pomeni, da sta imela bruto letni donos 12 % in neto 10,5 % (če odštejemo davke, stroške zavarovanja ...), kar je nekje enako, če bi v tem obdobju investirala v delnice. Ne smemo pa pozabiti, da sta bila Ganzova briljantna zbiratelja. Najuspešnejše delo v njuni zbirki je bil Picassovo, ki sta ga kupila leta 1941 za 7.000 USD in prodala leta 1997 za 48,4 milijone USD. To se zdi neverjeten donos. Toda če to pogledamo z drugega vidika, če bi Ganzova leta 1941 teh 7.000 USD investirala v portfelj delnic manjših podjetij, bi bile delnice leta 1997 vredne 46 milijonov. Če odštejemo stroške zavarovanja slike, ki so v teh letih znašali okoli 4,9 milijonov, bi bile delnice boljša naložba.
Zelo pomemben dejavnik, na katerega redkeje pomislimo, ga pa moramo tudi nujno upoštevati, preden se odločimo za umetnost kot naložbo, je likvidnost. Prodaja umetniških del ne poteka kar mimogrede, zanjo je potreben čas, pravzaprav veliko časa. Med nakupom in prodajo poteče bistveno več časa kot med nakupom in prodajo delnic ali drugih vrednostnih papirjev.
Deset nasvetov, če vendarle želite poskusiti
Če pa se boste vseeno lotili nalaganja v umetnine – tukaj je deset nekaj nasvetov strokovnjakov, katere slike se bolje prodajajo:
- Slika, na kateri je privlačna ženska ali otrok, se prodaja bolje kot ostali portreti (na primer Warholova Oranžna Marylin se prodaja po dvajsetkrat višji ceni kot Richard Nixon),
- barve so pomembne, žive barve so boljše kot umirjene,
- horizontalna platna so boljša kot navpična,
- golota se prodaja odlično (ženski akti so cenjeni dosti višje kot moški),
- figurativna umetnost dosega višje cene kot pokrajine,
- tihožitje z rožami se običajno prodaja bolje kot sadje,
- čistokrvni psi na sliki so dražji kot mešanci,
- dirkalni konji veljajo več kot vlečni konji,
- in še prav specifično pravilo newyorškega trgovca z umetninami – krave se nikoli, res nikoli ne prodajajo dobro
- ter nenazadnje, dobro si je zapomniti tudi citat legendarnega voditelja avkcij pri Sotheby’s Tobiasa Meyerja: »Obscenity sells (Opolzkost prodaja).«
