Ta teden je bilo vse dogajanje na kapitalskih trgih, tako delniških kot obvezniških in valutnih, podvrženo dogajanju v Italiji. Potem ko so v sredo trgovci z obveznicami povzročili pravi preplah in beg iz italijanskih obveznic, so njihove donosnosti presegle 7 odstotkov.
To je tudi meja, kjer so morale Grčija, Portugalska in Irska zaprositi za pomoč. Pričakovan in napovedan odstop premierja Silvia Berlusconija vlagateljev ni uspel pomiriti. Dolg Italije, ki dosega 1,9 bilijona evrov, je večji, kot ga imajo vse tri prej omenjene problematične države skupaj. Italija mora samo naslednje leto refinancirati več kot 300 milijard evrov zapadlih obveznic in zakladnih menic, zato je trenutna zahtevana donosnost previsoka za nemoteno poplačilo vseh obveznosti.
Včeraj se je v Italiji odvijala avkcija petih milijard enoletnih zakladnih menic, katerih povprečna zahtevana donosnost je bila 6,087 odstotka, kar je močan porast glede na 3,57-odstotno zahtevano donosnost pred mesecem dni. Zaradi izrednih razmer je po neuradnih informacijah na trg italijanskih obveznic včeraj posegla z nakupi Evropska centralna banka (ECB), zaradi česar so zahtevani donosi začeli padati. Trenutno je ECB tudi edina institucija, ki ima dovolj kupne moči, da stabilizira zahtevane donosnosti italijanskih obveznic in vsaj kratkoročno zajezi krizo.
Vse od nastopa grške krize dalje se na trgih kaže, da politične odločitve same ne morejo krojiti usode trga, temveč trg (oziroma vlagatelji) povratno kroji usodo političnih odločitev. Čas za prazne obljube je mimo; če vlagatelji ne bodo prepričani, da so države sposobne z različnimi ukrepi znižati javni dolg in izpolnjevati svoje obveznosti, jih bodo kaznovali z razprodajami obveznic, kar bo pripeljalo do kolapsa problematičnih držav in evropske monetarne unije. Bitka za Italijo zaradi svoje teže predstavlja verjetno zadnjo obrambno linijo pred razpadom evropske monetarne unije. Če je Italija prevelika, da bi jo pustili propasti, je žal tudi prevelika, da bi jo le z intervencijami lahko rešili. Za uspešno obrambo bo potrebna predvsem politična enotnost med evropskimi voditelji in odločni reformni ukrepi znotraj držav, ki bodo večinoma boleči in nepriljubljeni.
