V medijih se veliko piše in govori o obveznicah. A so v središču predvsem državne obveznice zaradi znanih težav držav periferne Evrope in prednosti poceni zadolževanja držav varnih zavetij. Niso pa vse obveznice državne, saj predstavljajo samo dobrih 60 % obvezniškega trga v Evropi. Preostalih 40 odstotkov predstavljajo občinske, garantirane, podjetniške obveznice in obveznice finančnih družb.
Pogosto prezrt, a z dobrimi 10 odstotki trga vseeno pomemben del dolžniškega trga so podjetniške obveznice. Podjetja lahko z izdajo obveznic pridobijo veliko, saj si odprejo večje možnosti za zadolževanje. Niso namreč odvisne samo od dobre volje bank, ampak lahko dostopajo direktno na dolžniški trg. Izdajanje podjetniških obveznic z angažmajem dobrih investicijskih bank ni zelo težaven. Res pa je, da je malo dražji kot bančni kredit. Ob ustreznem ugledu lahko pridobi tudi dolgoročno financiranje (tudi 10 in več letno).
Višina obrestne mere, ki jo bo podjetje plačevalo pa je odvisna od številnih dejavnikov. Najenostavneje jo lahko sestavimo iz:
1. Obrestna mera na trgu obrestnih zamenjav
2. Premija za tveganje neodplačila-kreditni pribitki
3. Likvidnostna premija
Na prvo točko podjetje nima bistvenega vpliva, saj je le to odvisno od monetarne politike obrestnih mer centralne banke. Ima pa velik vpliv na drugo in tretje točko. Tretja točka ob dovolj veliki izdaji je skoraj zanemarljiva.
Investitorji, ki svoje premoženje nalagajo v podjetniške obveznice, zato glavnino svojega časa namenijo analiziranju finančnih poročil in širšemu delovanju podjetij. Vse v želji čim boljše napovedi prihodnjih trendov in s tem jasnim pogledom kakšna je verjetnost, da bodo dobili svojo naložbo poplačano. Boljše kot je celostno delovanje podjetja, nižji je kreditni pribitek, ki ga zahtevajo investitorji. Posledično se podjetja ceneje zadolžujejo.
Smo pa priča vihravem času v zadnjih nekaj letih, kjer investitorji niso več tako samozavestni in neodvisni kot nekoč. Prisotno je veliko čredne psihologije. Tako investitorji pogosto vidijo samo črno ali pa samo belo.
Še posebej to predstavlja graf nivoja kreditnih pribitkov, ki je v tretjem kvartalu letošnjega leta dosegel za podjetja z najvišjimi bonitetnimi ocenami skoraj maksimalne vrednosti. Take, kot smo jih videli samo še leta 2008 v času trajanja najhujše finančne krize.
Po eni strani bi lahko rekli, da je ob dogajanju v Evropi to povsem logično, saj so se problemi še pomnožili in so praktično vse evropske države na preizkušnji. Na drugi strani so se podjetja v omenjenem času že zelo razdolžila, znižala stroške poslovanja, imajo več denarnih sredstev na računih ter plačujejo nižje obrestne mere za svoj dolg.
Tako menim, da je po kvartalu črne barve spet čas za belo. Za investitorje, ki pa vidijo sivo in iščejo temeljitejše odgovore pa nova priložnost.
