Začele so se prve objave rezultatov podjetij. Pričakuje se okoli 13-odstotna rast čistega dobička na delnico glede na tretje četrtletje prejšnjega leta za podjetja v indeksu S&P 500. Zdi se, da bodo ta pričakovanja težko dosežena. Vendar za zdaj optimizem vlagateljev ostaja, se pa ameriški indeks nahaja na tehnični meji 1220, od katere se je že nekajkrat odbil navzdol.
A trenutne težave niso zgolj ekonomske, pa že te bo težko razrešiti, temveč tudi politične in tu bi morala biti glavna skrb vlagateljev. Glede na nekatere ukrepe in razmišljanja se vse bolj zdi, da politiki iščejo predvsem najmanj nepopularne rešitve. Še hujši pa so politiki, ki namesto bridke resnice govorijo tisto, kar ljudje želijo slišati, in teh je vsak dan več, doma in v tujini. To je slab način za reševanje trenutnega stanja gospodarstev in kapitalskih trgov, saj gre za navidezne rešitve.
Krasen primer je poskus obdavčitve bančnih transakcij. S tem se bančnikov, čeprav se zdi ukrep z vidika določenih zelo slabih potez bančnikov povsem upravičen, pravzaprav ne poskuša kaznovati posamezno, temveč kolektivno. Še huje, v praksi se s tem ukrepom najbrž ne bo kaznovalo ne bančnikov ne bank, temveč komitente same, ki bodo dražje plačevali posamezne bančne storitve, država pa bo pobrala manj davka od dobička. Obenem, ali je smiselno, da države na eni strani prek dokapitalizacij v banke vlagajo denar, istočasno pa ga prek višjega davka odvzamejo? Predlagatelji takšnih ukrepov zaradi ekonomskega neznanja tega bodisi ne vedo ali pa vedo, vendar jim je pomembneje dobiti politične točke in aplavz.
Poleg tega bodimo končno enkrat zares iskreni do sebe. Bančniki so lahko svoj pohlep uresničevali samo tako, da so vsi ljudje hlepeli po vse več dobrinah in zato najemali posojila. Samo v Sloveniji je število registriranih osebnih vozil zraslo s 743.000 v letu 1996 na 1,062 milijona danes, število prebivalcev pa je stagniralo. Podobno velja za druge dobrine. Državni dolg raste tudi zaradi reševanja bank, ki so odobravale tudi tako imenovana tajkunska posojila in so obenem ostale v državni lasti zaradi klicev o nacionalnem interesu in proti tujemu zasebnemu kapitalu ter zaradi velike in drage javne uprave. Koliko ljudi je pravzaprav tak državni kapitalizem, ne neoliberalizem, prek plač in subvencij desetletja razveseljeval, zdaj pa se isti pritožujejo zaradi visokega dolga in potrebe po zategovanju pasov? Kdaj bodo države prilagodile stroške svojim prihodkom in ne obratno? Kdaj se bo torej pri volilcih končno upošteval ekonomski razum in kaznovalo populizem? Prvo lahko vodi v poskus reševanja, drugo pa je le lov na čarovnice.
