Dogajanja na borznih trgih so v zadnjih tednih zanimiva in celo kontradiktorna. Tečaji v New Yorku naj bi se, po mnenju mnogih, gibali v skladu z gospodarskim okrevanjem katerega pa ni zaznati.
V svoji novi knjigi Gospodarska kriza, je trenutno najbolj oblegani ekonomist na svetu, Nouriel Roubini sijajno predstavil današnje stanje svetovnega gospodarstva, ki se giblje na robu depresije. Meni, da kljub šibki gospodarski rasti, ki jo beleži ameriška uradna statistika gre v stvarnosti za recesijo. Recesije naj bi se v bodoče dogajale v valovih. Ko bomo mislili, da so mimo se utegne pojaviti nov val pesimizma, ki lahko vse kratkoročne optimistične prognoze postavi na glavo.
Velik problem v brezposelnosti
Roubiniju ni mogoče ničesar oporekati. Nedavno je njegove besede na nekoliko pavšalen način potrdil tudi Jack Welch, upokojeni bivši direktor, svoje čase, največjega podjetja na svetu, General Electric. Tako kot Roubini tudi on vidi problem v brezposelnosti. Ta je sicer v ZDA okoli 10 odstotna toda stvarna brezposelnost je še višja. Welch pravi, da ima Amerika v tem trenutku med zaposlenimi še okoli 20 do 25 odstotkov rezerv v proizvodnih kapacitetah. To pomeni, da bi lahko po njegovem ameriška podjetja za približno tolikšen odstotek povečala proizvodnjo ne da bi na novo zaposlovala.
Je tako črna slika tudi na borzi?
Na to vprašanje lahko odgovorimo, da obstaja dobra in slaba novica. Začnimo z dobro novico in sicer zakaj naj bi glede tečajev delnic morali biti optimisti? Znana pesem je, da je likvidnost precej pomemben faktor gibanja borznih tečajev na kratek rok. Trenutno je najbolj vroča likvidnostna tema onstran Atlantika termin kvantitativno popuščanje, kar z drugimi besedami pomeni odkupovanje različnih vrst obveznic (večinoma državnih) s strani ameriške centralne banke (FED). Neto učinek takih operacij je dolivanje nove gotovine na trg, ki se potem deloma prelije tudi na borze in vpliva na skok cen delnic. Ko je FED napovedal, da bo, po vsej, verjetnosti novembra nadaljeval s kvantitativnim popuščanjem, so borzni indeksi v New Yorku evforično zrasli. Čeprav denarja v bistvu še ni bilo na mizi, so borzni udeleženci bodoče prilive dolarjev na trg že vnaprej anticipirali in kupovali.
Obratno se je dogajalo v torek, ko se je dogajal drug proces. Proces odtekanja denarja iz finančnih trgov. Ameriško finančno ministrstvo je prodajalo državne obveznice z namenom servisiranja proračunskega dolga. Večinoma naj bi šlo za zadolževanje po nižjih obrestnih merah, z denarjem pa naj bi proračun poplačal prejšnje, dražje najete kredite. Amerika se v tem trenutku lahko z dveletnimi obveznicami zadolžuje po 0,44 odstotni obrestni meri, z desetletnimi pa po 2,5 odstotni meri. Številke kažejo, da je denarja v trezorjih finančnih institucij obilo le varnost išče.
Dogajata se dva procesa, ki na borzne tečaje vplivata kratkoročno
Nakupi papirjev s strani FED-a borze dvigujejo, prodaje papirjev s strani finančnega ministrstva borze oslabijo. Napovedane avkcije oziroma prodaje državnih obveznic ameriške vlade, si lahko ogledate na spletni strani http://www.treasurydirect.gov/RI/OFAnnce .
Toda za stabilnejšo dolgoročno rast borznih tečajev bodo potrebni pomembnejši koraki kot le kratkoročne intervencije državnih agencij na finančnih trgih. Vlagatelje bo treba prepričati, da se razvita in razvijajoča gospodarstva gibljejo v pravi smeri. Prava smer za ameriško gospodarstvo (in vsa druga, ki jim proračunski primanjkljaji nezadržno rastejo) bi bila oklestiti proračunske primanjkljaje ali če smo bolj natančni ustaviti njihovo naraščanje.
Dvom v dalj časa trajajoče vseobsežne državne investicije
Države z galopirajočimi proračunskimi minusi v tem trenutku ne stimulirajo zaposlovanja in gospodarske rasti kar borzni udeleženci seveda opazijo. Če se izrazim bolj slikovito: z denarjem prezadolžene države sedaj financirajo lenivce namesto čebel. Financirajo monopoliste namesto srednje velikih in malih podjetij. Monopolist z umetno vzdrževanimi delovnimi mesti ostaja pasiven kakorkoli ga vzpodbujaš. Če mu daš milijon bo zapravil milijon, če mu daš milijardo bo prav toliko zapravil, dolgoročnih gospodarskih učinkov razen lukenj v proračunu pa ne bo.
Milton Friedman, nekdanji Nobelov nagrajenec za ekonomijo je resno dvomil v dalj časa trajajoče, vseobsežne državne investicije. Verjel je, da denar znajo bolje in gospodarneje razporejati podjetja in gospodinjstva sama, država pa naj jim raje pomaga z znižanjem davkov kot da jih najprej pobira potem pa denar po neučinkovitih kanalih razporeja naprej. Od slednjega naj bi koristi čutile posvečene institucije manj pa navadni državljani.
Roubini ima nekoliko drugačno mnenje: država naj v krizi sicer intervenira z večjim povpraševanjem in proračunskim zadolževanjem, toda le kratek čas. Zatem je potrebno stvari prepustiti zasebnemu sektorju.
Kje smo torej sedaj?
O dolgoročnejšem borznem optimizmu, ki bo del denarja iz državnih obveznic pomagal preliti v delnice, bo verjetno mogoče govoriti šele takrat, ko bodo vlagatelji zaznali, da gredo stvari v to smer. Zaenkrat nekih konkretnih dogodkov, ki bi nakazovali takšne politične spremembe ni videti. Niti v ZDA niti v Evropi. Morda pa niso tako daleč kot se zdi.
