…je razglasil Rimski klub v začetku sedemdesetih. Taka napoved skoraj ne bi mogla biti neprimerna. Tudi zdaj bodo ponovno izmerjene meje rasti, čeprav z vidika konjunkture, ki je bistveno bolj kratkoročen . Podatki zadnjih tednov pa so vsekakor slabši in tako skoraj ni konjunkturnega kazalnika, ki ne bi bil šibkejši in je tako še zaostal za tako ali tako zmernimi pričakovanji.
Poleg tega so še vedno prisotni znaki živčnosti, ki se denimo izražajo v ponovno povečanih riziko premijah pri ameriških hipotekarnih obveznicah in pri iTraxx-Europe za finančni sektor, ki se je povzpel na nov krizni nivo, še višji od kriznega vrhunca prvega četrtletja 2008. Hkrati so se premije pri poslih kreditnih zamenjav (CDS) za nemške državne obveznice spet bistveno povečale. Opozorilni signal v smeri bonitetnih pričakovanj trga. Dolžniška kriza v EU terja svoj davek.
Res je, da so se tveganja povečala, vendar pa je verjetnost, da gre samo za vmesni pristanek in ne za padec konjunkture, še vedno velika: med drugim govori temu v prid moč rasti trgov v vzponu in sproščene obrestne vajeti pri zgodovinsko nizkih realnih obrestnih merah, pri čemer delujejo razbremenilno nižje cene nafte , hkrati pa solidni denarni tokovi in nizke kvote zadolženosti podjetij še naprej dopuščajo naložbe.
Trenutno nazadovanje konjunkturnih kazalnikov razpoloženja bi bilo lahko nazadnje tudi reakcija na močno korekcijo delniških trgov in zdi se, da presega dejansko upočasnitev konjunkture. Trdni podatki o aktivnosti, kot so denimo prejeta naročila, ne odsevajo povečanih bojazni pred recesijo. Obračati so se začeli tudi „kazalniki presenečenja” za ZDA in Japonsko. Ti odražajo razkorak med dejanskim gibanjem in pričakovanji analitikov. Meje rasti je mogoče pač hitreje doseči z zniževanjem zadolženosti razvitih držav, vseeno pa naj bi obstajala tudi rast.
Realno rast donosov vam želi
Hans-Jörg Naumer.
